Vitezi sosednjih pokrajin

"Nekateri politiki pri nas (...) prav hlepijo po tem, da bi se naša država sprla s sosednjima državama Italijo in Avstrijo. S Hrvaško je uspelo to ob volitvah, kot se spomnite."
Dr. Dimitrij Rupel, na TVS

Predsednik republike dr. Janez Drnovšek ne vidi nobene potrebe, da bi se živčno odzivali ob vsakem filmu ali izjavi nekega politika. Šlo je seveda za film Srce v breznu in izjavo predsednika avstrijskega parlamenta. Potrebna je samozavest, pravi Drnovšek, in enako je prepričan slovenski zunanji minister.

Seveda imata prav. Dolivanje olja na ogenj je nesmiselno in nevarno. Malce neprijeten detajl je sicer, da gre za film RAI in da je šlo za izjavo enega od treh predsednikov sosednje države. In vendar, ali je šlo s strani vlade, zunanjega ministra in predsednika republike, ob zadnjih zunanjepolitičnih zapletih z Italijo in Avstrijo, res za premedel odziv? Bi si res želeli ostrejšega? Zgodbe so stare. Italijanski pritisk v smeri poprave krivic ezulom in vzpostavljanja nove interpretacije zgodovine je, posebej v času desnih vlad, postal nekaj običajnega. Ekološka cona, ki jo Italija namerava razglasiti, pa je samo ekološka cona v okviru EU. Italija je država, s katero ima Slovenija temeljna vprašanja urejena. Tudi avstrijska averzija do obstoja avstrijske državne pogodbe ni nekaj novega in želja po izničenju oktroiranega ustanovnega dokumenta je razumljiva. Poleg tega, kljub nespoštovanju standardov zaščite slovenskih manjšin pri obeh sosedah manjšini tako v Avstriji kot v Italiji pridobivata vse več samozavesti.

A dilema, kako ravnati, seveda ni odločanje med vojno napovedjo na eni in molkom na drugi strani. Italijanski diskurz je denimo subtilen. In slovenski? Pri Avstriji je vprašanje, ali bi se Slovenija morala truditi, da bi postala naslednica avstrijske državne pogodbe, morda umestno. Vendar je možnost pristopa k pogodbi oddaljena in glede smiselnosti takšnih naporov so mnenja različna. Bivši predsednik Milan Kučan se je menda zavzemal za to, da Slovenija poskusi pristopiti k pogodbi kot naslednica, medtem ko je bivši premier in sedanji predsednik dr. Janez Drnovšek še vedno prepričan, da je kaj takega bolj ali manj nepotrebno. Trenutno glede tega vprašanja razlik v pogledih med vlado in predsednikom republike ni. Vendar to še ne pomeni, da vlada in zunanje ministrstvo s kabinetom predsednika republike, ki je vedno imel strast za zunanjo politiko, delujeta usklajeno. Kljub temu da Drnovšek slovi po politiki odmerjenih ter natančnih stališč pa tudi uspešnih diplomatskih akcij.

Del takšne akcije naj bi bila pot njegovega svetovalca za zunanje zadeve Iva Vajgla, ko ga je poslal na misijo tihe diplomacije k slovenski manjšini in k Haiderju na avstrijsko Koroško. A zaradi tega je bil zunanji minister bojda neznansko užaljen. Res neprijetno. Predsednik republike se ukvarja z zunanjo politiko, kot svojega odposlanca pa uporablja tistega Iva Vajgla, ki je ob travmatičnem Ruplovem razhodu z LDS tik pred volitvami zasedel njegov ministrski stol. Na MZZ so ob tem poudarili, da zunanjo politiko vodi vlada in znotraj nje zunanje mnistrstvo. In potem je Vajgl na TVS rekel, da morajo imeti države glede mej, nasledstva državnih pogodb, položaja manjšin, odnosa do zgodovine, ... transparentno stališče, ki se ne more spreminjati z vsakokratnimi menjavimi vlad. "Menim, da se ne zavedamo trdnosti naših argumentov in da se je treba nekoliko potrudit pa jih tudi preštudirat," je o slovenski zunanji politiki še povedal svetovalec predsednika republike. Vsekakor resna kritika.

Kritika, ki je ostala bolj ali manj neopažena ob očitkih Jelka Kacina na zaprti seji parlamentarnega odbora za zunanjo politiko. Kacin je ministru očital petokolonaštvo v kontekstu izdaje trdnih stališč EU do začetka pogajanj s Hrvaško. Rupel naj bi namreč s svojim kuloarskim govorjenjem o skepsi, ki je Slovenija ne deli, prevzel vlogo mehčalca enotne evropske zunanje politike. Kar je, mimogrede, gotovo všeč marsikomu izven Evrope. Hkrati pa je s tem postal vitez hrvaških interesov. To podobo je še utrdilo imenovanje Miomirja Žužula v "strateški svet" OVSE. Janševa vlada pa načrtuje s Sanaderjevo tudi skupne seje. Vsekakor dobra pot do vzpostavitve trajnega prijateljstva med sosedama. Se bo obnesla? Težava je v tem, da Ruplova trditev, da se je situacija med državama zaostrila šele takrat, ko je prejšnja vlada napovedala, da ne bo več podpirala Hrvaške pri vstopanju v EU, nekoliko poenostavljena. Res pa je, da je videti, kot da se je vlada v odnosih s Hrvaško odločila za novo politiko.

Politiko, ki nima nič skupnega s spektaklom, ki ga je pred volitvami organiziral in v njem v glavni vlogi nastopil Ruplov sedanji vladni kolega Janez Podobnik. In nič skupnega s poznejšimi očitki takratne opozicije, češ zakaj slovenska policija ob incidentu na Dragonji ni reagirala. Sedanja opozicija za podobne akcije ni nikoli kazala talenta. LDS in ZLSD pa se zdita ob vsem skupaj, razen posameznih glasov, pravzaprav precej zgubljeni. Kaj že pravita Rop in Pahor? Torej bi moralo biti vse v redu. In zakaj ni? Glede Italije je stvar preprosta. V Sloveniji odnosa do partizanstva preprosto ni mogoče ignorirati, kar zunanji minister seveda dobro ve. Tako kot bi moral vedeti, da vendarle obstaja razlika med uglajeno jasnostjo in odločnostjo ter napovedovanjem vojne. In v primeru Avstrije? Tu je razlika zaradi dejavnosti kabineta predsednika republike še bolj opazna. Razlika med tiho diplomacijo in odmerjenimi izjavami na eni ter molkom in razburjanjem nad zarotniki na drugi strani.

Je po vsem tem mogoče definirati konsisten vladni koncept slovenske zunanje politike? Sta njegovo bistvo torej večanje slave ob vodenju mednarodnih inštitucij in detant v odnosih s sosedi? Sliši se super. Ampak tudi to je treba početi spretno in s stilom. In brez podcenjevanja domače javnosti. Le kaj je hotel povedati dr. Dimitrij Rupel, ko je, v zvezi s predsedovanjem OVSE, govoril o menedžeriranju interesov: "Vzhodno od Dunaja, tudi zahodno od Dunaja." In Ljubljana?