Ni opravičila

Sašo Peče je malce čuden, ampak kar kul. Hudi mož parlamentarnih nacionalistov. Majda Širca pa tečna baba, ki se bori za marginalce in je preveč glasna. Predsednik parlamenta in koalicijska večina sta na Pečetovi strani.

Prav v tem je razlika. Prejšnje vlade so s SNS "projektno" sodelovale. SNS jih je v mnogočem podpirala. Vendar predstavnik SNS ni nikoli zasedal kakšne pomembne oblastne funkcije. Sedaj je drugače. Podpredsednik parlamenta ni kar tako. Vez med sedanjo vladno koalicijo in SNS je pač tesnejša. Idejna. Vladne koalicije, ki jih je vodila LDS, je s SNS družil predvsem odnos do preteklosti. Sedanjo vlado druži odnos do romskega vprašanja, do enakopravnosti istospolno usmerjenih, do izbrisanih in ne nazadnje do vprašanja ogroženosti nacionalne substance. Belčki in rdeči so nekoliko majhni v primerjavi z vsem tem. Sicer pa toliko bolje, da tudi razprava o obdobju druge svetovne vojne še ni umrla. Z obrambo partizanstva SNS pobira glasove na "levi", z ostalimi pa na desni. In SNS raste. Utrdila se je na četrtem mestu. Lovi ZLSD. Je v idejnem sozvočju s tako zelo priljubljeno vlado. Hkrati pa je v opoziciji. Ne glede na to, da ima podpredsednika parlamenta.

Ampak Slovenija ni samo desna. V Ljubljano je prišel Chomsky. Kar je bil dogodek za univerzo in za levico. Za tiste, ki niso bili za to, da gre Slovenija v Nato, še posebej. Sicer pa je v Evropi tako ali tako menda najslajše poslušati ameriškega "disidenta". Chomsky je bil zvezda. Bil je povsod in malo je hepeningov, ki bi bili tako napeto pričakovani in tako razprodani. Poslušal ga je tudi bivši predsednik Milan Kučan. In sprejel ga je predsednik republike dr. Janez Drnovšek. Predsednik vlade in zunanji minister se z njim kajpada nista srečala. Bilo bi malo čudno v luči gradnje tesnejšega prijateljstva z ZDA. Naša nova vlada je glede tega zelo pravoverna. In Chomsky pač ni Condoleezza Rice. Ampak vlada je svojega predstavnika na predavanju le imela, tam je bil minister Virant. Ni pa bilo "levice". Ni bilo Antona Ropa, kaj šele Boruta Pahorja. Rop je najbrž premišljeval kaj drugega. Pahor pa se je slej ko prej pripravljal na kongres, na katerem bo ustanovil novo stranko. Socialdemokratsko.

Bo to nova stranka? Predsednikova stranka? Borut Pahor je poleg vlade in SNS tretji steber, ki štrli iz pričakovanih povprečij priljubljenosti. Zakaj? Odgovor je preprost. Je ljubljenček TV-kamere. Tudi potil se je že pred njo do mokrega, a je to dostojanstveno prenesel. Vendar sama zunanja podoba za priljubljenost najbrž ne bi bila dovolj. Borut Pahor je pogosto bliže vladni miselni strukturi kot stališčem levega volilnega telesa. Izbrisani, Nato, Srce v breznu. Na sredini je vedno Pahor. Tako kot je bil uspešno na sredini v vlogi predsednika državnega zbora. Kakšna pomembna kuverta takrat sicer ni pravočasno prišla na ustavno sodišče. Kar pa je bilo slabo samo za izbrisane in pripravno za gradnjo mostov. Predsedniku ZLSD je bilo po volitvah resnično žal, da njegova stranka ni vstopila v vladno koalicijo. In o zgodovini se mu pravzaprav ne ljubi veliko govoriti. Gledati je treba naprej. Ob Ropu na čelu LDS lahko konec koncev celo računa, da bo na naslednjih volitvah zmagovalec. Vsaj v dvoboju z LDS.

In levica? Potiskanje LDS v ironično vlogo skrajnih levičarjev se s strani desnih opinion makerjev vztrajno sidra v javnem mnenju. Konec koncev zagovarjajo homoseksualce, samske ženske, Rome, izbrisane, o nacionalnem interesu govorijo na gospodarskem področju, kjer so naklonjeni precejšnjemu ohranjanju funkcij države, in z davčno reformo so dali jasen signal, da želijo biti neizprosnejši do bogatejših. O.k., kaj je torej narobe? LDS se kar šibi pod očitkom, zakaj nič ni naredila, ko je bila na oblasti. No, takrat je hotela biti bolj sredinska. In izgovori, da je Ropova LDS vladala samo dve leti, da to ni bila več ista stranka, da je Slovenija, po zaslugi opozicije in organizirane civilne družbe, v tem obdobju preživljala val populističnih referendumov, da je bil državni zbor pod pritiskom izrednih sej, so samo izgovori. Podobno velja za ZLSD. Razen za njenega predsednika. On je drugje. Bo tja, na sredino, lahko odpeljal tudi svojo stranko? Tja, kjer se lahko zlije z zmagovito prevladujočo mentaliteto.

Tudi s Pečetom. Saj Peče vendar je ta prevladujoča mentaliteta. Ali ni večina za malo manj in ne za malo več privilegijev za Rome? Ali ni večina za to, da so istospolno usmerjeni malo bolj in ne malo manj neenaki, kaj šele, da bi bili enakopravni? Saj so vendarle drugačni. Ali ni večina za to, da izbrisani ne dobijo ničesar? Niti zadoščenja. Razen tistih redkih izjem, kjer je res morda lahko prišlo do neljube napake. In ne nazadnje ali ni večina za to, da je najvišja vrednota slovenstvo? Ne individualizem. Ne svoboda in ne enakost. In ne solidarnost. V novih časih, ki jim je podlago dalo obdobje referendumov v času vstopanja v Nato in EU, se je javno mnenje emancipiralo. Slovenija je sproščena. Ljudje si ne bojijo povedati, kar mislijo. Hkrati pravil izogibanja sovražnemu govoru ni. Javna občutljivost za ta pravila je bila relativizirana. Nestrpni so postali tisti, ki opozarjajo na nestrpnost. In obsodba tistih, ki sovražni govor uporabljajo, je seveda videti vedno bolj nemogoča.

Peče je samo drobna podoba slovenske politike. Hkrati pa je veliki simbol. Je podpredsednik najvišjega predstavniškega telesa. Je podpredsednik tistih, ki nas zastopajo. In večina, ki omogoča, da ostaja na svoji funkciji, nase prevzema odgovornost za njegovo opravičevanje. In desnosredinsko opredeljena javnost s svojo benevolenco prav tako.