Skrajna evropska pot

"Zelo smešno se sliši to, češ, bo Evropa reagirala. Slovenija je Evropa, čas bi bil, da se na to navadimo. Celo predsedovala bo Evropski uniji, tudi evropskemu svetu, še v tem mandatu."
Janez Janša

Janša ima prav. Slovenija je Evropa. Evropskost Slovenije pa je postala opravičilo za ravnanja, ki niso "evropska", ki niso v evropskem duhu, čeprav je res, da v zelo različnih oblikah obstajajo na mnogih koncih Evrope.

Nova članica, ki je v prejšnjem desetletju v mnogočem veljala za vzor drugim vzhodno in jugovzhodno evropskim državam, sedaj postaja vse kaj drugega. Obisk komisarjev Sveta Evrope za človekove pravice ni običajna stvar. Posebej ne tako neprijeten obisk, kot ga je doživljala Slovenija pretekli teden. Komisarja sta bila posebej pozorna na problem izbrisanih, na status Romov, na težave s postopki za gradnjo džamije, na omejevanje prostega izhoda azilantom in na uvajanje protidiskriminacijske politike. Komisarja sta raziskovala. Analiza in odzivi pridejo pozneje. Vendar to predsednika vlade najbrž ne bo omajalo. Saj konec koncev obstaja tudi "Haiderjeva" manjšinska Evropa. In Berlusconijeva medijska Evropa. Slovenska vlada je z reakcijo na pripombe strokovne evropske javnosti ob sprejemanju zakona o RTVS že pokazala, kako se bo obnašala do očitkov o svoji "neevropskosti".

Premier je kot odgovor na kritike mimogrede navrgel do neresničnosti poenostavljeno trditev, da vlada predlaga ureditev, ki jo imajo številne države z daljšo demokratično tradicijo. In daljšo tradicijo civilne družbe. To je to. Saj veste, v Britaniji je celo kraljica tista, ki podpisuje mnoga imenovanja. Vlada se bo pač trudila izboljšati kakovost izdelkov zavoda, s katerega programom mnogi niso zadovoljni. To je bil menda sploh glavni razlog za spremembe. Program, ki ni najboljši. In uredniški model, kako ga izboljšati, je predsednik vlade ponudil kar v državnem zboru. Uredniška politika naj se poslej manj posveča Iraku in več promociji tistih, ki se najbolj trudijo. Kdo so, je tako ali tako jasno. Ob anonimnih malih ljudeh, katerih napore je treba prikazovati v motivacijo drugim, je to seveda slovenska vlada. Politične stranke, ki so članice koalicije. Posebej SDS. In najbolj Janez Janša.

Predsednik vlade ima visoko javnomnenjsko podporo, ki mu daje krila. Na svojem kongresu je doživel stoodstotno podporo stranke. Vsekakor se zdi, da spet vedno bolj spominja na samega sebe. Na starega Janšo, ki je mimogrede novinarjem napovedal labodji spev. Na Janšo, kakršen je bil, preden je postal predsednik vlade. Na Janšo, ki je bil pogosto pripravljen iti prek robov dobrega okusa. Vendar vedno obstajajo tudi tisti, ki ga lahko v tem prekosijo in mu tako postanejo še bližji. Posebej, kadar sovraga napadejo namesto njega. Branko Grims se je tako lotil kar predsednika države dr. Janeza Drnovška, katerega napaka je bila, da je sprejel predsednika mednarodnega novinarskega združenja in da je javnosti celo namenil izjavo, ki vladi ni mogla biti ravno všeč. Tisti, ki vladi nasprotujejo, pa so lahko samo komunisti, nesposobneži, ostanki prejšnjega režima, sovražniki slovenske substance ...

V vsakem primeru ljudje, katerih mnenje bi bilo najbolje preslišati. Ne pa, da lahko včasih celo govorijo v medijih. To se mora končati. Saj njihovo delovanje ovira veliko potovanje nacije v zlato dobo. To se preprosto ne more tolerirati. Predsednik republike ni izjema. Dr. Janez Drnovšek bi moral vedeti, kako zelo neprimerno je, da se je drznil zavzeti za povečanje vpliva javnosti v javni radioteleviziji ter pozvati, da zakonodajo za to področje državni zbor sprejema postopoma in na podlagi širokega konsenza. Morda je bil zato tudi tako zadržan. Nič posebno ostrega ni bilo v njegovih besedah. Samo poziv k premišljenosti. Vendar tudi to ni pomagalo. Predsednik republike se lahko z vlado strinja ali pa naj molči. Konec koncev je kot bivši predsednik LDS odgovoren za vse najslabše, kar se je v zadnjih desetih letih dogajalo na RTVS. Za neuravnoteženost, ostanke prejšnjega režima in tudi za slab program.

Medijski strokovnjak SDS je mimogrede še zažugal novinarjem, ki spremembam nasprotujejo, češ da gre samo za tiste, ki se bojijo novih razmer in nove kvalitete. Predsedniku društva novinarjev pa je priporočil, naj se obnaša bolj odgovorno do domovine. Naj ne blati več Slovenije v tujini. Če ne ... Grožnje so resne. Ob poslušanju Janše in Grimsa se je bilo težko znebiti občutka, da bi bilo njune izjave nenavadno poslušati iz ust evropskih politikov. Premier, ki predpisuje uredniško politiko javne radiotelevizije pred poslankami in poslanci, ter in njegov pribočnik za medije, ki nahruli predsednika države in predsednika društva novinarjev. In seveda vse novinarje. Takšno dogajanje v Evropi ni običajno. In ni bilo običajno niti v Sloveniji. Vsaj zadnjih petnajst let ne. A kaj bi to. Pomembno je, da bo Slovenija dobila pravo RTV. S programom, ki bo premieru všeč.

Zapleti z novim zakonom o RTVS pričajo, da vlada in posebej SDS politiko razumeta kot valjar. Aroganca, ki so jo pred tem pripisovali LDS, je v primerjavi z aroganco, ki jo kaže sedanja oblast, videti otročje neznatna. O evropskosti takšnega pristopa sicer ne gre dvomiti. Veliko sprenevedanje pa je trditev, da je SDS sredinska stranka.