Nestrpni premier

"Šestdeseta obletnica konca druge svetovne vojne, ki jo praznujemo letos, ponuja poseben razlog za premislek o pomembnosti preprečevanja razširjanja netolerantnosti in diskriminacije, verskega in etničnega sovraštva, rasizma, antisemitizma, ksenofobije, nasilnega ekstremizma in agresivnega nacionalizma."
Dr. Dimitrij Rupel, na srečanju OVSE v Cordobi

Tiskovni predstavnik vlade je odstopil. To naj bi mu svetoval sam premier. In vendar je zadovoljstvo ob tem "izrazu trdne moralne drže" ostalo skaljeno. Odziv predsednika vlade ni bil v skladu z odstopom Jerneja Pavlina. Nasprotno. Potrdil je strahove, da je diskriminacija vdelana v samo jedro politike slovenske vlade.

Dejanja tiskovnega predstavnika vlada ni obsodila. Namesto tega je predsednik vlade osebno napadel medij, ki je razkril neprofesionalno potezo njegovega predstavnika za stike z javnostmi. Janšev odziv je ponovno nedvoumno razgalil premierovo nestrpnost do vseh, ki ne mislijo tako kot on. Mladino, ki je bila in je do njegovega političnega delovanja pogosto kritična, je označil za nestrpno. Kar bi bilo smešno, če ne bi bilo zoprno nevarno. Razglasiti tistega, ki opozarja na nestrpnosti oblasti, za nestrpneža, je namreč značilnost najbolj temačnih režimov. Hkrati se je predsednik vlade zatekel tudi k bolj nedolžni laži, ki naj bi Mladino pomagala marginalizirati. Tednik, ki ga prebirate, je označil za nizkonakladni medij. To v celotni zgodbi niti ne bi bilo pomembno in je lahko celo stvar okusa, če bi Mladina denimo imela pravico do odgovora. A to, da je Mladina najbolj bran politični tednik, ki ga, mimogrede, po raziskavah dosega bere več kot 100.000 prebivalk in prebivalcev Slovenije, so javnosti, ob premierovem izpadu, sporočili samo na Radiu Slovenija.

Kljub temu so Janševe izjave, kadar se jih blagovoli izreči, dragocene. Tako je bilo tudi tokrat, ko je s svojimi besedami potrdil, da je Pavlin mislil resno. In da je, četudi mu predsednik vlade ni izrecno naročil spisati navodila, s katerim je hotel prepovedati oziroma omejiti vladno komunikacijo z Mladino, dobro zadel premierove misli. Premier si želi poslušno deželo, v kateri bodo mediji mislili in poročali tako, kot misli predsednik vlade. Mediji so samo prvi na spisku. In tako kot misli predsednik vlade, tako naj bi razmišljala tudi vlada. Poteza šolskega ministra, o kateri poročamo v današnji številki Mladine, govori o istem vzorcu obnašanja. Ministru Zveru so ravnatelji slovenskih šol poslali mnenje, v katerem so zapisali, da se ne strinjajo s spremembami zakona o osnovni šoli, ker so bile vložene prehitro in brez posvetovanja s strokovno javnostjo. Sledilo je presenečenje. Iz kabineta šolskega ministra so dobili odgovor, da morajo spremeniti svoje mnenje v tistih točkah, v katerih se ne strinjajo z mnenjem ministra. Neverjetna aroganca oblasti, ki ima široko javno podporo.

Slovenska vlada je na oblast prišla s pomočjo podpihovanja nestrpnosti. Ob vseh nespretnostih in slabostih bivše oblasti, ki se jih stranke prejšnje vladne koalicije še vedno niso znebile, je to dejstvo nemogoče zanikati. Prejšnje vlade so vsekakor naredile odločno premalo za zmanjševanje diskriminacije različnih manjšin. Vendar so vsaj delovale v tej smeri. Koalicija Slovenija in SLS pa sta pred volitvami jahali na temah, kot so izbrisani, Romi, homoseksualci in džamija. Predsednik vlade je bil pri mnogih od teh tem osebno izjemno angažiran. Posebej pri izbrisanih in Romih. Zato je Ruplovo sklicevanje na nestrpnost do nestrpnosti danes videti cinično. Z Ruplovimi besedami se načelno ni mogoče nestrinjati. Težava je le, da je koalicija strank, ki vodi vlado, pogosto delovala in še deluje v drugi smeri. Čeprav naj bi se Janez Janša po volitvah menda spremenil. Nestrpno opozicijsko držo naj bi preprosto zavrgel. Vendar zadnji izbruh ponovno kaže, da se ni. Njegovo izjavo o nestrpnosti je namreč mogoče brati tudi kot grožnjo tistim, ki jih oblast označi za nestrpne.

Logika, da kritičnost do oblasti pomeni nestrpnost, združena s pravico do nestrpnosti do nestrpnih, predpostavlja, da oblast do tistih, ki jih označi za nestrpne, legitimno lahko postane nestrpna. Najbolj nestrpni so seveda mediji, ki so kritični do oblasti, pa izbrisani, ki ne razumejo, da za njih človekove pravice ne obstajajo in jih neupravičeno zahtevajo, Romi, ki niso spoznali, da so lahko samo podložni navadam svojih slovenskih sosedov in segregirani, vse, predvsem pa "južne" etnične manjšine, ki ne razumejo, da s svojim obstojem ogrožajo slovensko substanco, muslimani, ki hočejo izzivati s tem, da bi radi gradili džamijo z minaretom v deželi, ki jo krasijo rimskokatoliške cerkve, pa samske ženske, ki bi rade zanosile s pomočjo umetne oploditve in ne razumejo, da v Sloveniji to ne more biti moralno ... Zaloga skupin, ki jih je mogoče označiti za nestrpne, je kar velika. In gotovo se bo našel še kdo. Lahko torej do vseh teh oblast nastopi nestrpno? Ali pa jih vsaj poskuša odriniti na sam rob družbe in se zraven delati, da niti ne obstajajo. Jih še bolj marginalizirati. Izbrisati.

Franci Zavrl pravi, da bi se bal živeti v državi, v kateri lahko prideš na kakšen spisek, denimo, zaradi dolžine nosu. Sliši se smešno, vendar ni daleč od resnice. Janša ne ocenjuje dolžine nosov. Ampak to, ali vonjave zaznavajo v skladu z njegovimi željami. In se, kadar zasmrdi pri njem, delajo, da tega ne opazijo.