Pomembne razlike

Pogovori med predsednikom republike dr. Janezom Drnovškom in predsednikom vlade so pogosti. Tako pravi predsednik republike. Menda drug drugemu na teh srečanjih veliko povesta. A niti njun način pripovedovanja niti njuna mnenja o mnogih ključnih stvareh niso ravno usklajeni. Čeprav Drnovšek svoje poglede formulira izredno mehko. In čeprav se Janša trudi, da bi deloval nekonfliktno v razmerju do predsednika republike, pri gospodarskih temah pa se nanj celo sklicuje.

Predsednik države je ob dogajanju v državnem zboru, ob nestrpnem diskurzu, ki se uporablja vedno bolj pogosto in je kulminiral z Ruparjevim moško šovinističnim izpadom, dejal, da meče slabo luč na slovensko demokracijo. Predsednik vlade o tem kajpak ni govoril in najbrž niti ne bo, če ne bo ravno potrebno, čeprav verbalne nestrpnosti prakticirajo predvsem pripadniki SDS in SNS. Ali pa bo morda vse skupaj obrnil na glavo in obtožil žrtve besednih napadov, češ da so si to že kako zaslužile. V stilu Saša Pečeta, podpredsednika državnega zbora po volji vladajoče koalicije. Ali v stilu premieru tako ljubega tržiškega poslanca. Nestrpni govor predsednika vlade, sploh če prihaja iz njegovih političnih vrst ali vrst trenutnih političnih zaveznikov, ne gane. Konec koncev ima s tako vrsto izražanja dovolj izkušenj. Tako tudi ni pričakovati, da bi se stvari kmalu spremenile.

Tudi glede težav, ki jih ima slovenska vlada z mediji, sta predsednika povsem različnih mnenj. Dr. Janez Drnovšek pravi, da če se vse skupaj argumentira s tem, da je treba medije napraviti neodvisne in samostojne, hkrati pa večina ljudi misli, da so že samostojni in neodvisni - to vzbuja sum, da vse skupaj lahko vodi v napačno smer. Vzbuja sum, da lahko vodi. Tako pravi predsednik države. Predsednik vlade je precej manj subtilen. Po njegovem mnenju se v Sloveniji dogaja medijski pogrom. Dobro delo vlade se spregleda, rutinsko delo se razglasi za napako, napako pa za zločin. V Sloveniji ni medijsko uravnoteženega prostora. To je pravzaprav njen največji problem. Sicer so razmere stabilne. Še letos bo zato vlada pripravila zakon o medijih in vpeljala sklad. RTV-zakon je samo prvi korak. Vlada ima moč in bo storila, kar se je namenila, ne glede na ugovore.

Vlada ima več strategij. Tista, ki zadeva ideološka vprašanja, je jasna in pregledna. Glede gospodarstva so stvari nekoliko bolj zapletene. Predsednik republike opozarja, da bi bilo po njegovem slabo, če bi se v slovenskem gospodarstvu menjavali dve eliti po vsakih volitvah. Drnovšek pravi, da je po njegovem mnenju možno hkrati dosegati visoko konkurenčnost in imeti sorazmerno visoko raven socialne zaščite. Zgled za to so skandinavske države. Ob tem je dovolj jasno kritiziral napovedano zmanjševanje nadomestil za bolniške izostanke z dela, češ da se vlada morda na nepravem koncu loteva zadeve. Obenem je predsednik republike opozoril, da za zdaj na gospodarskem področju ni videti posebnih ukrepov. Na izpolnitev obljub o povezovanju znanja in gospodarstva, spodbudah za podjetništvo in umiku države iz gospodarstva vsekakor še čakamo.

A čakanja naj bi bilo kmalu konec. Premier, ki se gospodarstvu vsekakor posveča zelo intenzivno, pravi, da smo tik pred sprejetjem strategije razvoja Slovenije. Jeseni bodo pripravljeni prvi predlogi reform. Kakšna bo strategija in kakšne bodo reforme, sicer ni znano. Vendar je premier govoril o več kot petodstotni gospodarski rasti, ki naj bi omogočila, da bi Slovenija pristala v klubu najuspešnejših. Janša je uporabljal besedne zveze, kot so kakovost bivanja, blaginja, trajnostni razvoj, medgeneracijska solidarnost. In govoril je o socialnem sporazumu za naslednje triletno obdobje. Obenem pa je povedal, da je strategija nastajala vrsto let. Da jo je prejšnja vlada že dododobra oblikovala in da so vanjo vključeni rezultati javne razprave pri predsedniku republike. Kakšnih, na primer davčnih, revolucij torej ni pričakovati.

Bodo torej spremembe v gospodarstvu postopne? Niti ne. Strategija, ki jo bo vlada predstavila prihodnji teden, namreč ni strategija, katere namen je prevzem čim širšega nadzora in ki jo vlada izvaja tako rekoč od prvega dne, ko je prevzela oblast. Akcije prevzema gospodarstva so ves čas v polnem teku. Tudi na tem področju se zdi, kot da postaja lojalnost do vlade daleč najvišja vrednota. O negotovostih v gospodarskih družbah, v katere je vlada že posegla in v katerih je pomembnejše merilo od strokovnosti postala politična pripadnost, se za zdaj bolj ali manj molči. Prizadetim je težko spregovoriti javno. A primeri se množijo. Negotovost ljudi, ki bolj razmišljajo o svojem preživetju kot o profesionalnih izzivih, pa se počasi prenaša na vse gospodarstvo. Podobno je tudi na nekaterih mestih v državni upravi, kjer se precej več časa kot prej porabi za preverjanje lojalnosti.

Kot pravi zunanji minister, slovenska vlada uresničuje program slovenskega sproščanja, dobila je mandat in zdaj bi se morali vsi posvetiti istemu cilju. Državna uprava, gospodarstvo, mediji, sodišča - vse naj bi bilo po novem čim bolj sproščeno. O tem, kdaj bo sproščenost dosegla zadovoljivo raven, bo odločila vlada.

Predsednik republike nikoli ni imel teh ambicij.