Evropski džihad

"Če je res islamski fanatizem Al Kaide v ozadju tega organiziranega terorizma, potem bi najprej pozval vse predstavnike zmerne, demokratične, bolj človeške smeri islama, da obsodijo ta zločin, te zločince, da jih izobčijo iz svoje sredine, sicer bo ta krvava senca padla na ves islam."
France Cukjati, predsednik državnega zbora

G 8 v Gleneaglesu, glasba, biznis, protesti. In potem bombe v Londonu. Evropa je pretresena. Skrajnežem je uspelo. Islamskim skrajnežem. Dvomi, da bi bil kdo drug, so bili izrekani zaradi forme. Predsednik slovenskega državnega zbora je dejal, da morajo vsi muslimani obsoditi to dejanje. Sicer bodo sokrivi. Tega ni izrekel nihče niti v Veliki Britaniji.

Evropa je v težavah in Al Kaida je dober zunanji sovražnik. Če je sploh bila Al Kaida? In kaj je bilo sporočilo? Je bilo namenjeno samo Veliki Britaniji? Evropi? Rimu? Sestanku G 8, kjer so razpravljali njeni največji sovražniki? V Iraku še vedno umira vedno več ljudi. In tudi na mestu, kjer sta včasih stala dvojčka, je tišina še vedno nenavadna za New York. V Madridu so lani najprej obtožili Eto. Sedaj je ugibanj manj. Neznana evropska organizacija Al Kaide naj bi bila prevzela odgovornost. Podobnost z napadom v Madridu je očitna. Imamo torej evropski džihad s svojimi heroji mudžahedini. Čeprav nekateri poznavalci trdijo, da je podpora radikalnim akcijam med evropskimi muslimani danes manjša, kot je bila po napadu na Irak. A kot je pred dvema mesecema dejal poveljnik londonske policije, je bilo ves čas jasno, da se bo podoben napad zgodil. In da bo delo blaznih posameznikov in ne islama.

Londončani so bili menda šokirani, vendar ne presenečeni. Tako kot je napad na stolpnici WTC del zgodovine New Yorka ali napad na postaji Atocha del zgodovine Madrida, bo zadnji napad del zgodovine Londona, čeprav je ta doživel že veliko hujša bombardiranja. Madrid leto po napadu živi, kot pravijo, normalno življenje. New York je danes varnejše in bolj dinamično mesto, kot je verjetno kadarkoli bil. Vendar se odgovori razlikujejo. Napadu v Madridu je sledil umik Španije iz Iraka. Velika Britanija tega gotovo ne bo naredila. Nasprotno. Zdi se, da bo napad Blaira in Busha še dodatno zbližal. Hkrati je videti, da bo okrepil tudi britansko in evropsko podporo Blairu. V Londonu in drugih evropskih mestih so ljudje množično nasprotovali vojni v Iraku. Isti ljudje, ki so jih prejšnji teden v zrak poslale bombe. Gre torej res za Irak? Nasprotja, ki motivirajo teroriste, so vsekakor precej starejša.

G 8 je v središču teh nasprotji. Revni so vsak dan revnejši. Globalizacija je neusmiljena. V Lesotu je tekstilna tovarna ostala brez dela, ker so kitajski lastniki enostavno odšli. Zdaj, ko je Kitajska članica WTO in sedi kot opazovalka tudi na sestanku G 8, Lesota ne potrebuje več za izvoz v ZDA. Mlada delavka, ki je ostala brez službe, zdaj spolni odnos s kondomom računa 1,5 funta, brez kondoma pa 4,5 funta. G 8 je razpravljal o Afriki, dolgovih, trgovini in okolju. Glasbene zvezde so že prej postavile vrhunsko propagandno okolje za voditelje velikih. Izvajale so demokratični pritisk in s tem voditelje približale ljudstvu. Bono in Barosso, frontmana dveh bendov. Vse je bilo pripravljeno za vrhunec. Na voditelje, ki sicer težko, a blagohotno vsaj nekoliko popustijo demokratičnemu pritisku milijonov ljubiteljev pop glasbe. To se je nazadnje tudi zgodilo. A brez velikega pompa.

Prej so prišle eksplozije. In v ospredje je stopila odločenost sveta, da obračuna s terorizmom. Odločenost razvitega sveta. Je torej ogrožena vsa Evropa? V Parizu in Berlinu vendarle še ni bilo napadov. Kljub temu je gotovo, da bo vsaj za nekaj časa londonski napad združil Evropejce, ki jim Velika Britanija prav zdaj predseduje. Hkrati je najbrž neizbežno, da bo napad okrepil nelagodni odnos do islama in muslimanov v Evropi. Odnos, ki je imel pomemben vpliv na izid referenduma o evropski ustavi na Nizozemskem. V Franciji pa je vplival na sprejetje zakona o prepovedi nošenja rut v javnih šolah. Zakona, ki naj bi branil laičnost francoske države in zaradi katerega je v dobrega pol leta petdeset deklic zapustilo šolanje. A do Iraka se Francija vendarle vede drugače. In tudi njeni talci tam praviloma preživijo. Čeprav grozljivosti terorizma povsod zbujajo enak odpor.

In Slovenija? Odločne misli predsednika vlade o tem, da se boj s terorizmom začne tam, kjer se začne njegovo opravičevanje, so spomnile na retoriko G. W. Busha. Predsednik parlamenta pa je s samim napadom tesno povezal kar islam. Na TVS iz njegovih ust nismo slišali besed sožalja in solidarnosti, ampak opozorilo. Muslimanom. Morda tistim, ki živijo v Sloveniji in so slovenski državljanke in državljani? Ali pa kar tako. Vsem. Namesto da bi, če že, opozoril, da za kruto dejanje ne more biti odgovoren islam, niti muslimani kolektivno, kot je to denimo storil Guliani po 11. septembru, so bile njegove besede slišati kot grožnja. Kot da bi v Sloveniji obstajal skrajni islam, ki si ne bi želel iskreno obsoditi zločina. Neverejetno neprimerno za najvišjega predstavnika najvišjega predstavniškega zbora. Bolj primerno za kakšnega TV-pridigarja.

V Evropi terorizem ni nekaj novega. Morda se tudi zato odzivi nanj zdijo bolj umirjeni. London je v ne tako daljni preteklosti doživel precej bombnih napadov Irske republikanske armade in Madrid veliko napadov Ete. A sedaj so drugi časi. ZDA in Evropa sta si, vsaj za nekaj časa, spet nekoliko bližji. V Sloveniji gotovo.