Poletna revolucija

"... ni kritično, da nekateri 'preverjeni' kadri odhajajo, sporno je, da se to dogaja hkrati. To daje napačen vtis resne gospodarske krize ..."
Maks Tajnikar, v Financah

"Osebno mi ni všeč. Mislim, da gre v mnogih primerih za nepotrebne zamenjave, v bistvu slabo argumentirane zamenjave."
Jože P. Damijan, na TVS

Tako je delala prejšnja in tako dela sedanja oblast. Vsak ima pravico nastavljati svoje ljudi, če je lastnik. Če je gospodar. In vendar je sedaj drugače. Nastavljanje svojih ljudi, ki so ga prakticirale vse prejšnje vlade, je bilo od sedanjega drugačno vsaj po tem, da se ni zgodilo v naletu.

Nova vlada še vedno obljublja umik iz gospodarstva. Kar seveda ne bo lahko. Konec koncev v vladni koaliciji večina strank goji izjemno skepso že do tujih vlaganj, kaj šele do odprodaje državnega premoženja. A ne glede na to je načrt druge faze privatizacije tako rekoč v pripravi. Da pa bi bil učinkovit, mora vlada menda najprej zasesti teren. Šele potem se bo lahko začela razprodaja oziroma umik države iz gospodarstva. Vladna predpostavka, po kateri se ves čas striktno ravna, je, da je najbolj pomembno, da je direktor podjetja, ki bo šlo v prodajo, kompatibilen z vladno strategijo. To, da bodo podjetja, ko bodo prišla na trg, zaradi morebitnega slabšega vodenja manj vredna, nasprotno ne šteje prav nič. Kar bi moralo seveda zelo skrbeti vse prizadete. Kar pomeni vse prebivalke in prebivalce Slovenije.

Pred odstrelom je menda množica direktorjev dobro ali celo zelo dobro poslujočih firm. Janez Lotrič iz Petrola, Marjan Kramar iz NLB, Zoran Jankovič iz Mercatorja, Anton Majzelj iz Mobitela, Vinko Može iz Aerodroma Ljubljana ... Ampak vse seveda ne gre kot po maslu. Tako kot v Luki Koper, kjer je Korelič odšel sam. Vlada kdaj pa kdaj doživi tudi kakšen neprijeten poraz. Ko ji ni uspelo zamenjati direktorja Petrola, je bila zadrega velika. In nenavadni izračuni poslovanja, s katerimi so postregli na Kadu, so jo samo povečali. Drugi flop je bila tako imenovana naveza Gorenjske banke, Save in Merkurja, ki je s prodajo Abankinega deleža prek NFD pobegnila vladnemu vplivu. Ampak bitke seveda ni konec. Že avgusta naj bi razrešili Lotriča. Kapitalska družba pa je na sodišču že vložila zahtevek za izredno revizijo v Savi. Skupščina delničarjev je bila sicer proti. A revizija kljub temu bo.

Med tem borzni indeksi padajo. Res je, da že dolgo časa. Vendar pada tudi gospodarska rast in pada število naložb. Podjetniki najslabše doslej ocenjujejo gospodarsko okolje. Porabniki pa so junija znižali pričakovanja o svojem finančnem stanju in razmerah v gospodarstvu. Vse to seveda ni odgovornost nove vlade. Mnogo je odvisno od okoliščin. A dejstvo je, da nekaj ni v redu. In da obstaja strah, ki ga pokojninska antireforma, za katero Velimir Bole napoveduje, da bo v dveh letih izničila učinek prejšnje reforme, samo povečuje. Že preprost premislek zadošča za ugotovitev, da v primeru zamenjave množice uspešnih posameznikov nekateri izmed novih ne bodo boljši, ampak slabši. Gotovo se bo našel tudi kakšen boljši. Kar je lepo. Vendar množične menjave neizbežno prikličejo v spomin revolucionarne ukrepe.

Protikontinuitetna pomladno-poletna revolucija prinaša tudi pomemben korak pri uravnotežitvi medijskega prostora. In je hkrati del slovenske gospodarsko-politične realnosti. Delo naj bi dobilo novega urednika. Jani Virk je neodvisen nestrankarski človek. In zamenjava je pač zamenjava. A novi urednik je bil urednik "pomladnega" Slovenca. In vlada je pri njegovem imenovanju, kot vedo povedati bolje obveščeni, izdatno sodelovala. Poleg tega razlog za zamenjavo urednika ni bil slabo poslovanje, ampak uredniška politika, ki menda ni bila všeč upravi. Uredniška avtonomija je bila pokopana. Za zamenjavo niso bile pomembne rdeče številke, temveč domnevno rdeča vsebina. Kaj se v novinarstvu spodobi in kaj ne, najbolje vedo ministrica in ministri. In seveda premier.

Ob tem, da sta popolnoma v rokah vladajoče politike tako policija kot tožilstvo. Neodvisna inštitucija za boj proti korupciji se, na pobudo nacionalistov in ob nesebični podpori vladnih strank, ukinja. Ombudsman bo imel manj denarja, njegovi pomočniki pa so degradirani. Zato pa bodo županje in župani dobili več denarja. Koalicija se že pripravlja na lokalne volitve. In SDS bo imel na njih najboljše kandidate. Kandidirati za SDS bo pomenilo kandidirati za stranko, ki ima oblast. Zelo popolno oblast. Ostale stranke vladne koalicije imajo težavo. Njihova popularnost se nevarno manjša. In kandidirati za njih bo veliko bolj tvegano. Dodatni udarec bi jim Janša zadal s kakšno rekonstrukcijo vlade. Ob gospodarskih kazalcih bi bila ta jeseni povsem normalna, čeprav bi pomenila začasni poraz.

Tehtnica se za zdaj nagiba samo na eno stran. V smer SDS. Vendar se hkrati z nagibanjem manjša tudi podpora vladi. Jeseni bo Janša vsekakor potreboval načrt reform, ki bi lahko motiviral. Čeprav se zdijo obljube o tem, da nas po letu 2007 čakajo uspehi in visoka gospodarska rast, vedno bolj oddaljene.