Kapitalizem po slovensko

'Prvič. KD Group in njegove hčerinske družbe ne prodajajo deleža v Mercatorju, in drugič, ne kupujemo Dela ...'
Matjaž Gantar

Vlada Janeza Janše je obljubljala, da bo delovala transparentno. Ampak kadar to ne gre, zaradi višjih interesov, pač ne gre. Vlada je prav tako obljubila, da bo prodajala svoje deleže na trgu. Ampak kadar to ne gre, zaradi višjih interesov, pač ne gre. Vlada je tudi obljubila, da se bo Slovenija odpirala. Ampak kadar to ne gre, zaradi višjih interesov, pač tudi to ne gre.

Da je Zoran Janković, Mercatorjev direktor, človek, ki vladi ni po godu, je javna skrivnost. Tako kot je javna skrivnost, da hoče prvi človek Kmečke družbe, Matjaž Gantar, svoj bančni steber. In da ima Istrabenz veliko denarja in da išče dobre naložbe. In da hoče vlada disciplinirati urednike in novinarje Dela. Kot tudi to, da je Pivovarna Laško tisti lastnik Dela, ki ga hoče vlada zamenjati. Večkotnik, v katerem naj bi se odvrtela zgodba prevzema Dela in v katerem naj bi vlada dosegla še druge pozitivne učinke zase in za večino udeleženih v vezanem poslu, je znan že nekaj časa. Dogovore naj bi sklepal kar predsednik vlade osebno. Scenarij je bil že nekajkrat zapisan. Država odproda svoj delež v Mercatorju Pivovarni Laško in Istrabenzu, iz katerega se umakne tudi Kmečka družba, ki v zameno dobi finančni steber. Vendar mora za nameček kupiti še pivovarske delnice Dela in tam opraviti dolgoročno umazano delo čiščenja. In Janković? Njemu pripada dvomljiva svoboda za Mercatorjev razvojni projekt, ki ga morata podpreti nova lastnika, večji in manjši dobavitelj.

Prejšnji teden se je odvrtel prvi del scenarija, kot je bilo napovedovano. Z dodatkom bizarnosti. Kljub temu da Kad in Sod pravzaprav nista bila več lastnika Mercatorja, sta diktirala "svoj" nadzorni svet. Na skupščini, kjer sta presenetila vse navzoče z rešitvijo, ki sta jo tam poznala samo onadva. Laško ter Istrabenz nista imela pripomb. Tudi ne Kmečka družba, ki naj bi prav tako prodala svoj delež istima kupcema. Kako bi jih tudi imeli. Gantarja tam sploh ni bilo. Kupca pa sta deleže kupila brez razpisa in po njima všečni ceni, ki je bila pač dogovorjena. In je celo ostala tajna. Tisti bolj glasni kupec je vest o nakupu celo sporočil predsedniku uprave Mercatorja. Veliki fantje so se tisti dan delali frajerje. In eno poglavje zgodbe je bilo končano. Izključni zmagovalec je bila vlada, na čelu z njenim predsednikom Janezom Janšo. V nadaljevanju naj bi namreč tako Laško kot Kmečko družbo čakale neprijetne naloge v zvezi z Delom. Še posebej Kmečko družbo. Vsi udeleženci pa so tako ali drugače postali vladni dolžniki. Razen Jankovića, ki pa je dobil nove, "incestne" lastnike.

Predsednik vlade je lahko zadovoljen. Čeprav mu je hkrati lahko tudi vsaj malce nerodno. Vlada, ki je napovedovala transparentnost in odpiranje, je izpeljala posel pod mizo in ga začinila z lažmi za javnost, ki ji je šele z zamudo priznala prodajo ter manipulacijo tistih, ki jih posel neposredno zadeva. Do tega ima menda vso pravico. In netransparentnost se ni pripetila prvič. A to so samo neučinkoviti izgovori. Česar se očitno zavedata tako vlada kot njen predsednik, ki se s prvim umikom države iz gospodarstva ni prav nič hvalili. Konec koncev netransparentnost pomeni sum nepravilnosti. Korupcije in klientelizma. Vezanih poslov. In tega, da so bili s prodajo pod mizo oškodovani vsi državljani in državljanke Slovenije. Prav tistih stvari torej, ki jih je sedanja oblast tako vehementno očitala prejšnji, ko je bila v opoziciji. Nič kaj pohvalno. A če bo javnost morda za vse skupaj vendarle preveč občutljiva, je vedno na voljo kaznovanje odgovornih. Vlada bo pač zamenjala vodstvo Kada in Soda po sistemu "Pavlin", tako da bodo umaknjeni kmalu, po ovinku, rehabilitirani.

Pomembno je predvsem, da se "Operacija Delo" konča čim prej in z nedvoumno zmago vladnih sil. Ob tem je aroganca oblasti, ki je videti vedno bolj brezmejna, samo nujno zlo. Tako kot je nujna kolateralna škoda neprijetno ozračje nezaupanja, ki ga med nadzorniki, lastniki in upravami, v katerih ima država kakršnokoli besedo, sprožajo vladni postopki. Igra je postala precej nepregledna in prevarantska. Kako naj se družbe pogovarjajo s Kadom in Sodom, če jim njihovi predstavniki lažejo? A presenetljivo, Mercatorjeva zgodba ima še en nauk. Privatizacija je očitno mogoča tudi brez zamenjave nekompatibilnih direktorjev. Če tako pač zahtevajo višji cilji. In kako se bo vse skupaj končalo? Kdo bo kupec pivovarskih delnic Dela? Gantarjevo zanikanje po dogodkih prejšnjega tedna ni več videti tako kredibilno, kot bi bilo še pred nekaj meseci. Sicer pa, vsak ima pravico, da si premisli. Čeprav je gotovo, da si Gantar ne želi za vlado opravljati poslov na Delu. Javnomnenjsko to ne more biti koristno. Vsaj ne zanj. Je pa lahko za vlado, ki bi si tako vsaj nekoliko oprala roke.

Vse skupaj seveda nekoliko spominja na zgodbe iz časov LDS. A razlika vendarle je. Gospodarsko-politična mreženja LDS so bila zgrajena neavtoritarno in precej anarhično. Zato so se med seboj spopadala oziroma si vsaj pogosto nasprotovala ali konkurirala. Komandna logika nove vlade slovenski sistem mešanice pravega in paradržavnega kapitalizma, kot je videti za zdaj, stvari ureja še mnogo bolj dogovorno. Pravzaprav se je ta teden zdelo, kot da je zares vse vodeno iz ene same pisarne.