Jani Sever

5. 10. 2005  |  Mladina 40  |  Uvodnik

Iskanja opozicije

Referendum za RTVS je opozicija izgubila. Tako LDS kot SD, čeprav je bila razlika majhna. A poraz je poraz. In ima svoje konsekvence. Obe stranki se bosta z njimi soočali po svoje. Kot se bodo s svojo zmago morali soočiti tako novinarke in novinarji RTVS kot referendumski zmagovalci. Bodo znali svoje ambicije obrzdati in poskrbeti za javno in uravnoteženo RTVS?

Glede na pripetljaj zadnjih ur pred referendumskim volilnim molkom bi bil to pravi čudež. V petek zvečer, ko bi se morala na TVS soočiti minister za kulturo dr. Vasko Simoniti in eden od kandidatov za predsednika LDS, Jelko Kacin, Simoniti na soočenje z njim ni hotel pristati in je to odpadlo. Hkrati je Delo, ki ga, kot kaže, prevzema revija Mag, istega dne pozabilo na 80.000 naslovov dostaviti propagandno gradivo proti novemu zakonu o RTV. Zaključek je na dlani. Mediji tako pristranske vloge zadnji dan pred volitvami že dolgo niso opravili. Ob pičli zmagi podpornikov zakona je bila ta še toliko pomembnejša. A mediji seveda niso krivi za rezultat. So pa zanj gotovo soodgovorni. Posebej novinarke in novinarji RTVS, ki so v predreferendumski kampanji, razen častnih izjem na obeh straneh, oportunistično molčali. Kot delavci v državni službi, ki vedo, kdo je njihov gospodar.

Največji delež zaslug za rezultat si seveda lahko pripišeta pobudnici referenduma. LDS in SD. Predvsem predsednika obeh opozicijskih strank. Anton Rop v kampanji skorajda ni nastopal, kar je bila za LDS morda celo prednost. Vendar je to hkrati pomenilo, da kampanjo vodi stranka brez voditelja. Res je sicer, da stranka novega predsednika ravno išče. A ne glede na to. Brez predsednika stranke in generalnega sekretarja ter podpore strankinega aparata, ki je pri LDS prav tako v velikih težavah, je kampanja pravzaprav postala stvar nekaj aktivistk in aktivistov. No, to se je izkazalo celo kot prednost, saj referenduma javnost tako ni mogla izrazito identificirati z "grozno" LDS. Situacija pri socialdemokratih je bila manj zapletena, čeprav morda še bolj neprijetna. Borut Pahor referenduma ni podprl. Velika večina volilk in volilcev SD pa je bila na referendumu kljub temu proti zakonu.

Zakaj je bil torej predsednik vlade ob razglasitvi rezultatov videti slabe volje? Razloga sta vsaj dva. Prvi je, da je bil rezultat vsekakor preveč tesen. Favorizirana ekipa je za nekaj trenutkov celo mislila, da je tekmo izgubila. Kljub neorganiziranosti opozicije. Kljub nizki volilni udeležbi. Kljub temu da jo podpira večina v javnomnenjskih anketah. In kljub temu, da ima neverjetno dobro organizirano podporo civilne družbe. Predvsem tiste, ki jo predstavlja rimskokatoliška cerkev. Prav ravnanje civilne družbe je drugi razlog za nezadovoljstvo na strani zmagovalcev. Tesen rezultat je namreč ob vseh prej naštetih pomanjkljivostih na strani nasprotnikov zakona mogoče interpretirati kot zmago avtonomne civilne družbe. Tiste, ki ima kajpada svoje ideološke preference, vendar ni slepo vezana na strateške in taktične cilje posameznih političnih strank. Ta civilna družba rešitvi, ki jo je ponujala oblast, očitno ni bila naklonjena.

Problem je predvsem v tem, da je rešitev, ki jo je izbrala vladajoča koalicija za RTVS, povsem v duhu vseh ostalih sprememb, ki jih je doslej spodbudila. Slednje je toliko bolj zoprno, ker se ji pričakovano napovedujejo tudi druge, enako resne težave. Reformatorske. Ritual tiskovnih konferenc, na katerih se ne zgodi nič in ga vlada s strateškim svetom ponavlja že nekaj mesecev, je samo simptom težavnosti izvedbe napovedovanih liberalnih reform. Posebej za vlado, v kateri je potrebno sobivanje z domačijsko SLS in socialnimi zavezami članic koalicije. Tudi sam predsednik vlade menda ni imun na ideje o "državotvornih" spremembah koalicije. Kot pravi predsednik republike, bi bila vladna koalicija SDS in LDS najbrž glede uresničevanja reform lažje uspešna. Nekateri pravijo, da po vzoru Nemčije, kjer se, kot kaže, pripravlja velika koalicija, čeprav je v Nemčiji situacija povsem drugačna.

Vsekakor bi mnogi v LDS oziroma njihovi simpatizerke in simpatizerji takšno potezo razumeli kot izdajo. Enako velja za SDS, kljub temu, da bi bila v takšni navezi močnejši partner, in kljub temu, da se zdi, da njihov krog lažje sprejema tudi na prvi pogled neprijetne odločitve svojega vodje. Tako kot je po drugi strani res, da so liberalni demokrati praviloma bolj odprti za nenavadne koalicije in da jih lažje sprejemajo. Vsekakor lažje kot socialdemokrati. Razen njihovega predsednika. Veliko naj bi bilo torej odvisno od tega, kdo bo novi predsednik LDS. Kandidati so trije. Vendar javnost o njihovih programih za zdaj ne ve skoraj ničesar. Tudi tega ne, do kod so pripravljeni iti v sodelovanju s SDS. Menda se pač nočejo javno soočiti, da bodo pozneje lažje delovali skupaj. Kar je precej neobičajno. A tako pač je. LDS-ovci so, kadar je bilo treba, vedno znali molčati.

Nekatere sklepanja so kljub temu mogoča. Jožef Školč, kljub svoji dolgoletni politični zgodovini, v tekmi velja za outsiderja. Ivo Vajgl je v službi v kabinetu predsednika države in je, kot je videti, naklonjen njegovim političnim premislekom. Jelko Kacin pa je tisti, s katerim se predstavniki sedanje vlade očitno najbolj bojijo soočiti.