Bog je na strani reform

"... Žrtve, ki jih bodo zahtevale predlagane reforme, morajo biti pravično porazdeljene."
Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci

Napovedane reforme so v središču pozornosti. To bo gotovo trajalo še precej dolgo. Kar je dobro. Tudi če od reform na koncu ne bo ostalo veliko, kot napovedujejo največji skeptiki, se o premikih v družbi vsaj razpravlja. Vendar so reforme kljub temu seveda v nevarnosti. Izvajati jih brez družbenega konsenza pa je najbrž za vsako vlado precej samomorilsko.

Družbeni konsenz je morda mogoče doseči samo pri nekaterih od 60 vladnih ukrepov. Kar bi bilo mogoče najbolje. A na mizi je, vsaj za zdaj, sveženj. In v njem so tako zmanjševanje pridobljenih pravic kot liberalni zasuk v politiki trga dela ter celo enotna davčna stopnja. Sindikatom ob vsem tem niti ni treba radikalizirati svojega članstva. Čeprav se zdi, da bodo davčne reforme še najslabše vplivale na srednji razred. Na tiste, ki niso dovolj bogati, da bi z uvedbo enotne davčne stopnje pridobili, in ne dovolj revni, da bi bili od plačevanja davka, s povišanjem meje ničelne davčne stopnje, izvzeti. A srednji sloj je precej neorganiziran. In hkrati liberalen. Načeloma dovolj naklonjen reformam. Poleg tega se zdi, da za zdaj ljudem še ni povsem jasno, koga naj bi enotna davčna stopnja zares najbolj prizadela. Kljub nedvoumnim poročilom iz Slovaške, da jo je tam najslabše odnesel srednji sloj in da so se hkrati povečale razlike med regijami. A nekaj vendarle že je jasno. Da reforme zadevajo študentsko populacijo, umetnike, kulturnike in konzumente kulturnih dobrin. Opozicija, ki se glede reform oblikuje v civilni družbi, je vedno bolj prepoznavna in nikakor ne bi mogli reči, da je videti nemočna. Nasprotno, protesti, ki se napovedujejo, bi lahko bili precej množični.

Reforme so seveda deležne tudi podpore. Predsednika vlade na prvem mestu. Prav tako, bolj ali manj, tudi celotne vlade. Kljub temu da finančni minister o enotni davčni stopnji ne reče nobene. In kljub tihi zadržanosti SLS in Desusa. Reforme ostajajo projekt vladajoče koalicije. Potem je tu strateški svet na čelu z J. P. Damijanom. In Mićo Mrkaić, ki kljub temu, da sam ne verjeme, da bo vlada reformo izpeljala, to seveda podpira. Reformatorjem je menda uspelo najti celo dva, sicer malce manjša sindikata, ki sta reformam naklonjena. Za reforme je tudi gospodarstvo. Predvsem direktorji, ki so nad njimi izjemno navdušeni. Z izjemami sicer. Zoran Janković je do predlaganih reform zadržan. Tudi malo gospodarstvo je z reformo menda zadovoljno, čeprav ne preveč naglas. In to je to. Oziroma je bilo. Do prejšnjega tedna, ko se je s svojo podporo oglasila rimskokatoliška cerkev. Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci je sporočila, da je za pravično delitev reformnih koristi in bremen. Rimskokatoliška cerkev, ob poudarjanju, da je namen reforme socialna država, predlagano reformo torej pozdravlja. S svojim sporočilom je dovolj jasno stopila na stran reformistov in povedala, da je naklonjena radikalni liberalizaciji družbe.

Za reforme je to morda lahko nekoliko ohrabrujoče. Rimskokatoliška cerkev se v zadnjem času ni postavljala na stran projektov, ki ne bi uspeli, čeprav je bila na referendumu o RTVS porazu precej blizu. Njen vpliv je v slovenski družbi očitno precejšen. Podpora reformam, ki ponovno priča o tesni povezanosti rimskokatoliške cerkve in vladne koalicije, naj bi ga še okrepila. Gesta rimskokatoliške cerkve je v skladu z njenimi interesi. Konec koncev upravlja s kar nekaj finančnimi ustanovami. V lasti ima kup nepremičnin in zemlje. Je premožna. In nobenega dvoma ni, da bo vlada dobro poskrbela za njen družbeni položaj. Vendar je kljub temu poteza tudi nekoliko neprijetna. Je jasen znak, da gre cerkvi predvsem za moč. Liberalnost namreč gotovo ni med tistimi pojmi, ki bi jih ta inštitucija brez težav asociirala s svojim poslanstvom. A kaj bi to. Saj gre za liberalnost v službi višjega cilja. Blaginje, ki naj bi prinesla več socialne varnosti vsem. In je hkrati v funkciji promocije oblasti, ki naj bi prekvasila ateistični otok v srcu Evrope. Pri tako pomembnih stvareh sredstva niso kdo ve kako pomembna. Spomin pa je tako ali tako kratek. Sicer pa, saj tako ali tako ne gre prav zares verjeti, da vlada z liberalizacijo družbe misli povsem resno.

Ob napovedovanju liberalnih reform in umika države iz gospodarstva se v Sloveniji nadaljuje politična čistka v gospodarstvu. V uspešnih firmah. Celo delno privatiziranih. V katerih je kar nekaj malih ali velikih delničarjev. Prejšnji teden je končno moral oditi direktor Petrola. Krivda? Domnevno napačna politična barva. Menda na vrsto prihaja direktor Mercatorja. Krivda? Domnevno napačna politična barva. Kljub temu da država z Mercatorjem nima nič. Prodala ga je in novi lastniki sedaj počnejo, kar počnejo. Seveda dobro vedo, česa si želi premier. Če mu kaj ne bo všeč, pa jih lahko vedno pokliče na diskreten sestanek. Še bolje, pošlje lahko kurirja. Kaj bi tratil čas s takšnimi malenkostmi. Konec koncev so mu novi lastniki precej dolžni. Ob tem vladna koalicija pod vodstvom SNS nadaljuje ukinjanje protikorupcijske komisije. Kljub negodovanjem, ki prihajajo celo iz liberalnih držav OECD, ki bi se jim Slovenija rada pridružila. Sproščena Slovenija, v kateri veljavo pridobiva cerkev in v kateri postaja geslo dneva "Delati red". Novi red, ki naj bi na novo uravnotežil deželo. Ne sliši se ravno liberalno. In tudi ne sproščeno. Ampak če tako pravi oblast, bo že držalo. In če tako pravi prvi med prvimi, je to tako rekoč sveta resnica.

Paradoksi predlaganih liberalnih reform so zgovorni. Plansko načrtovanje liberalizma se sicer sliši malce kontroverzno. A kako naj se reforme brez jasnega plana in jeklene roke sploh izpeljejo? Vizija je tu in na njeni strani so tudi božanske sile. Pravzaprav zdaj ne bi smelo biti nobenega dvoma več. Zlata doba, ki jo je pred volitvami napovedoval sedanji predsednik vlade, se nezadržno bliža.