Reforma v krču

"Če bodo kakor koli subvencionirali najrevnejši sloj, še vedno ostane ogromen srednji sloj, ki bo moral plačati višje cene, in standard se bo znižal, to je lahko vsakomur jasno."
Igor Mervič, predsednik uprave Spara, v Delu

Predsednik vlade je nenadejano nastopil na TVS. V intervjuju v sredo zvečer. Namesto napovedanega filma. Namen je bil očiten. Prepričati javnost in koalicijske partnerje, da je reforma, kakršno načrtuje, o.k., da pomeni najhitrejšo in edino znano pot v boljše čase. Naslednji dan je vlada potrdila smer reform. Vendar ne tako, kot je bilo načrtovano še pred kratkim. Paket je vsaj na videz nekoliko razvezan.

Dr. Matej Makarovič je istega dne v Delu predstavil svoj pogled na to, da je reforma stvar politične sredine. Argument naj bi bil, da reformi nasproti stoji "socialistični nacionalizem". Kar sicer ni povsem točno, saj njenim ključnim delom nasprotuje tudi kar precej povsem klasično konzervativno usmerjenih in liberalcev, ki ohranjajo čut za socialno državo. Želja, da bi bile načrtovane reforme interes in projekt politične sredine, je seveda razumljiva, če želijo reformatorji uspeti, bi morale to namreč tudi resnično postati. Kar najbrž ni lahka naloga, vendar najbrž tudi ne nemogoča. Odvisno od obsega reform in pristopa. Reforme so evropska dilema. In velika večina jih tudi v Sloveniji vidi kot nujne. Strategija razvoja, ki jo je pripravila še prejšnja vlada, je konec koncev imela neverjetno široko podporo. A v njej ni bilo nikakršnega govora o enotni davčni stopnji, ki je že postala simbol "Damijanovih reform". Premier se tega očitno zaveda, saj je bilo tudi v njegovem nastopu na TVS za trenutek zaznati, da v prepričanju, da je treba uvesti enotno davčno stopnjo, ni popolnoma trden.

"Ni to stvar, na kateri paket pade," je rekel. Ampak to je bil samo trenutek. Potem je vendarle zatrdil, da bodo enotno davčno stopnjo uvedli, če ne bo kdo predlagal boljšega modela. Več kot jasno je torej, da z enotno davčno stopnjo premier misli resno. Zelo resno. Že prej je dejal, da bo tisti, ki bi o katerem od ukrepov, ki jih predvideva reforma, predlagal referendum, prevzel odgovornost za neizvedbo reform v celoti. Zagrozil pa je tudi s tem, da če socialnega sporazuma ne bo: "... to vlado ne odvezuje odgovornosti, da naredi tiste korake, ki jih je zdaj potrebno narediti." Precej mesijansko. Kar niti ni čudno, saj je predsednik vlade konec koncev med drugim razložil tudi to, da bi imeli za odstotek ali odstotek in pol višjo gospodarsko rast, če bi imeli večinski volilni sistem. Sistem, ki ga je sam tako zavzeto zagovarjal in je postal ključno politično vprašanje pred volitvami leta 2000, naj bi kar sam po sebi zagotavljal višjo gospodarsko rast. Ker ne bi bilo koalicijskih vlad, ne bi bilo nepotrebnih usklajevanj, pa še reforme bi bilo lažje izpeljati.

Sliši se magično, a v Sloveniji imamo proporcionalni volilni sistem in boj za politično sredino seveda poteka tudi med člani koalicije, čeprav naj bi nekako že po definiciji sredina pripadala stranki predsednika vlade. In kakšna je ta sredina? Načrtovane ekonomske reforme niso edino, kar definira pozicije v politiki. Odnos do razmerja med cerkvijo in državo. Odnos do nacionalizma. Odnos do sodb ustavnega sodišča. Odnos do organov, ki naj bi se borili proti korupciji. Vse to definira evropsko sredino. In slovenska vlada po teh kriterijih v evropsko sredino ravno ne sodi. Toliko bolj sredinska naj bi bila pri osrednjem merilu političnega pozicioniranja, odnosu do ekonomskih politik. Vendar sredina v tem primeru predpostavlja politiko, ki je blizu potrebam in dvigovanju standarda srednjega sloja. Glede tega je bila dosedanja vladajoča politika v Sloveniji vsekakor sredinska. To, kar loči Slovenijo od vzhodne Evrope, je prav množični srednji sloj, ki ga enotna davčna stopnja najbolj ogroža. Manj premožni naj bi bili namreč deležni subvencij. Bogati pa se tako ali tako nimajo česa bati.

Kaj napovedane reforme pomnenijo za družbene vrednote, sicer za zdaj ostaja neartikulirano. Gre za neoliberalizem? Gotovo vsaj deloma. Gre za desni, manj egalitaren pristop k politiki? Gotovo. In vendar. Desna vladna koalicija ima s paketom teževe. Tako kot jih ima po drugi strani SD s svojim predsednikom, ki je včasih videti kot eden bolj zagnanih reformistov, čeprav to z razpoloženjem v njegovi stranki nima veliko skupnega. Tudi LDS je seveda v zadregi. Njena zadnja vlada je podobno reformo načrtovala in mnogim v LDS so ideje "mladih ekonomistov" blizu. Nekateri so celo prepričani, da je njihovo naravno okolje LDS in ne SDS. Z veliko večino predstavljenih reformskih ukrepov bi se morali v LDS strinjati. Vendar težava ni samo v enotni davčni stopnji. Gre tudi za sam pristop k reformam, ki izhaja iz prepričanja, da se je sedanji model povsem izčrpal. Da ne potrebuje popravkov, ampak revolucijo. Logika, za katero, glede na rezultate, ki jih tudi predsednik vlade ne more več označevati za katastrofalne, stoji veliko poslanstvo.

In poslanstva so običajno daleč od sredine. Tako kot je daleč od evropske sredine stališče, da bodo sindikati, če bodo reformam nasprotovali, nosili krivdo tako za tisto, kar bo ostalo neizvedeno, kakor za tisto, kar bo izvedeno proti njihovi volji. Sicer pa, če je predsednik vlade mislil resno - dr. Marko Kranjec in direktor Merkurja Bine Kordež sta svoj predlog alternative enotni davčni stopnji že predstavila.