Smeri razvoja

"... vsi bi radi šli v nebesa, umrl ne bi rad pa nihče."
Jože Pavlič, predsednik sindikata, na POP TV

Smer ni nova. Tudi vse prejšnje vlade so načrtovale korake proti liberalizaciji družbe in jih nekaj tudi storile. Ne ravno pretirano veliko in nekatere poteze so vsekakor imele tudi drugačen predznak. Denimo zadnja "Mramorjeva" davčna reforma, ki je precej močno stisnila bogate. Liberalizacija je bila mehka. Ogromno lastnine je ostalo državne. Vendar bila je. In sindikati je niso ljubili.

Tudi prejšnje vlade, predvsem Ropova, so rade govorile o reformah. Nekaj so jih tudi začele. Denimo pokojninsko ali "Gabrovo" šolsko, ki je od vseh najbrž najbolj širokopotezna. Na drugi strani "Kebrova" zdravstvena reforma ni uspela, čeprav reforma zdravstva ni nič manj pomembna kot šolska. A finančni minister in javno mnenje so bili proti. LDS in njene koalicijske vlade so bile občutljive na utrip javnosti. Mediji so zato ob določanju tempa reform gotovo odigrali svojo vlogo. Podobno je bilo s sindikati. Z njimi so prejšnje vlade v sicer pogosto napetih dialogih sklepale socialne sporazume. Pogajanja s sindikati so bila tako rekoč permanentna. Kar je povsem zahodnoevropsko. A takšen pristop je neizbežno vodil proč od radikalnih sprememb. Hkrati pa je odpor do privatizacije državnega premoženja ohranjal neevropsko strukturo lastništva velikih podjetij in pomemben vpliv vlade v gospodarstvu.

Sedanja vlada obljublja, da se bo temu odpovedala. Da bo prodala državno lastnino. Čeprav bo takrat, ko se bo začel novi krog privatizacije, pravzaprav imela na gospodarstvo še večji vpliv kot prejšnja oblast. Vladni nameni naj bi bili kljub temu liberalni. Kako radikalna bo privatizacija, naj bi videli že v prihodnjem letu. Vsekakor gre za ambicijo, ki je tudi volilke in volilci vladnih strank najbrž ne bodo sprejeli z navdušenjem. Posebej po tem, ko velikih podjetij ne bodo več obvladovali tako imenovani "old boys", "komunisti", Forum 21 in druge bolj ali manj fantomske mreže "korporacijske" levice. Podobno neprijetno bo vse skupaj verjetno tudi za večino mladih in manj mladih menedžerjev, ki po blagoslovu vlade prevzemajo vodilne vloge v velikih slovenskih podjetjih. A oni tako ali tako še dolgo ne bodo avtonomni, vsaj ne v meri, v kateri so samostojno odločali "old boys".

Privatizacija za zdaj ostaja v ozadju. Pozornost je namenjena tistemu delu reform, ki zmanjšujejo delavske pravice in uvedbi enotne davčne stopnje. Sindikati so trenutno največji problem reformistov. Predsednik vlade je dejal, da se mu ne zdi primerno, da protestirajo, dokler se pogajanja sploh še niso začela. Precej nezahodnoevropsko. Konec koncev je vlada reforme sprejela brez dialoga s sindikati. Še dobro, da niso šli na cesto že prej. No vlada, oziroma SDS, je hkrati organizirala tudi svoje sindikate. Ti pravijo, da predlagane reforme vodijo v raj. Kar je sicer povsem legitimno. Hkrati pa je malo verjetno, da bi učinkovalo. Za sindikate, ki bi podprli enotno davčno stopnjo, bi bila to v Sloveniji skoraj gotovo velika težava. Njihovo članstvo tega najbrž ne bi sprejelo ravno z odobravanjem. Sindikati, ki reforme, sicer z menda z nekaterimi zadržki, podpirajo, bodo tako najbrž težko povečali članstvo.

Reforme seveda niso samo stvar "delavskih" sindikatov. Ne le nacionalni sentimenti ob privatizaciji, ki bo pripeljala tuje lastnike, tudi sicer spremembe, ki jih napoveduje vlada, zadevajo vso javnost. Izračuni, ki so bili doslej predstavljeni, in tudi mnogi strokovnjaki napovedujejo, da bi bil z enotno davčno stopnjo srednji sloj podobno prizadet kot tisti revnejši. Vlada navsezadnje za revnejše napoveduje obsežne olajšave. A tisti z najmanjšimi dohodki so že zaradi tega, ker nimajo rezerv, ob neoliberalnih reformah vedno tudi najbolj prizadeti. Reformisti pravijo, naj malce potrpijo, da bo potem, čez nekaj časa, za vse boljše. Ne povejo pa, kdaj in koliko boljše, čeprav tistim, ki živijo na socialnem robu, tudi to ne bi kaj prida pomagalo. Pomembneje je, ali verjamejo v reforme ali ne. In precej bi jih v blagodejnost vladnih reform vsekakor moralo verjeti. Ne nazadnje so volili stranke, ki sestavljajo vlado.

Predsednik vlade je pred volitvami obljubljal zahodnoevropske plače za vse. Brez odrekanja in vere v uspeh se tako veliki cilji nikoli ne dosegajo. Za ohranjanje vere pa je pomembno, da se ljudem sporočila o poslanstvu posredujejo redno. Čim bolj pogosto. Posebej, ker je očitno, da je premier trdno odločen, da bo reforme izpeljal in da ima hkrati težave s poslušanjem javnega mnenja. Praksa prejšnjih vlad, ki reformsko niso bile ravno najbolj prodorne, je poučna. Reforme, ob upoštevanju javnega mnenja, nimajo veliko upanja na uspeh. Če hoče vlada uspeti, mora torej javnost poslušati njo in ne obratno. Za to vlada potrebuje predvsem medije, ki bodo čim bolj krepili vero v boljšo prihodnost in v dobronamernost oblastnikov. Scenosled prevzema medijskega prostora, na vladno žalost, zamuja. Najprej je bil tu referendum o RTVS, potem še zapleti z Delom.

A nič ne de. Plan se sicer z zamudo, vendar vztrajno izpolnjuje. Neoliberalizem je edina ideologija, ki ima v današnjem svetu na voljo vse odgovore. Kakšne imajo socialisti? Ali če hočete socialdemokrati? Razlika je predvsem v meri in v metodah. No, tudi to ni zanemarljivo. Včasih je lahko prav v meri in načinu skrita bistvena vsebina.