Progresivna neenotnost

'Mi ocenjujemo, da je oportuno, da je korektno, da predlagamo, da bi pri rešitvi za enotno davčno stopnjo predlagali, da so nekateri izdelki, zdravila, prehrana, voda in še nekateri, da imajo nižjo davčno stopnjo.'
Janez Podobnik, na TVS

'Predlog, ki je trenutno na mizi, in to je ta slovenska verzija enotne davčne stopnje, ki itak obdržuje, bo obdržala progresivnost, pač v veliko manjši meri, je pač to izhodišče za pogajanja.'
Dr. Andrej Bajuk, na TVS

Sindikalni protesti so minili. In zdi se, kot da se ni nič spremenilo. Ali vendarle? Odzivi so bili različni. A večinoma je šlo predvsem za minimiziranje dogodka ter stereotipizacijo boja rdečih, politično motiviranih sindikatov, kljub temu da jih je gotovo kar nekaj med demonstrirajočimi volilo stranke vladajoče koalicije. Prav to bo v bližnji prihodnosti očitno vplivalo na politična razmerja.

Najprej so bile seveda pomembne številke. Kolikšna je bila udeležba? Je bil shod dovolj množičen, da je sploh vreden upoštevanja, čeprav bi bilo, po reakcijah sodeč, vladi tako ali tako vseeno, ne glede na to, koliko ljudi bi se zbralo na protestu. Sindikati so operirali s številko 40.000. Policija je ocenila udeležbo na 25.000. POP TV je našla “nekatere policiste”, ki naj bi množico ocenjevali kot 15.000-glavo. Finance so izračunale, da naj bi jih demonstriralo 18.000. Kakorkoli, običajno se verodostojna ocena giblje med številkami, ki jih javnosti na eni strani sporoča policija in na drugi sindikati. A tudi če je bilo v soboto v Ljubljani zbranih “samo” okoli 20.000 ljudi, je to ob vremenu, ki je spremljalo demonstracije, za Slovenijo precej impresivna številka. Med njimi je bilo zelo zelo malo pijanih, tako kot je bilo malo komunističnih reminiscenc, čeprav je bilo ob spremljanju medijev videti, kot da so pili praktično vsi in da so se v snegu zavijali v partijske zastave ter vzklikali Titu.

Predsednik vlade je ob demonstracijah ostal hladen. Prej je sindikatom tako ali tako cinično sporočil, da bi bilo zaradi vremena bolje, če bi se zbrali spomladi. Potem pa je samo mirno pripomnil, da je vlada ponujala pogajanja: "... sindikati pa so jih zavračali in namesto tega raje sklicali zborovanje." Premiera vse skupaj ni niti malo ganilo. "Izhodišča vlade ostajajo enaka ..." je zatrdil v svoji kratki izjavi. Brezkompromisno. Vlada stoji ob odprtih vratih in pričakuje pogajanja. Sindikati naj samo pridejo, pa bo vse v redu. Nerodno je, da to, kar govori Janša, preprosto ne drži. Vse reforme, ki jih je vlada sprejela kot svoj program, so bile enostavno pripravljene brez kakršnegakoli upoštevanja sindikatov. Nobena evropska vlada takšnih postopkov ne bi preživela brez demonstracij. Tudi estonska in slovaška najbrž ne več. Javno mnenje v Evropi pač soustvarja politike. Zato težave, ki jih ima z enotno davčno stopnjo premier, niso vezane samo na nasprotovanje sindikatov in opozicije.

Zadržanost do enotne davčne stopnje je vse bolj očitna tudi med strankami vladne koalicije. Finančni minister in predsednik NSi je v svojih odgovorih, klub menda načelni podpori, še vedno popolnoma nejasen. “Vedno sem rekel, da sem skeptičen ...,” je med drugim povedal o enotni davčni stopnji na TVS. Potem je govoril o socialni vzdržnosti in paktu stabilnosti ter zavezah vlade do Evropske centralne banke in Evropske komisije. Svoje misli je končal s stavkom “Progresivnost je treba znižati.” Nekako tako kot Janez Podobnik, predsednik SLS, za katerega se zdi, da bi rad izumil hladen krop. Nekakšno progresivno enotno davčno stopnjo. Prejšnji teren je govoril o enotno progresivnem DDV-ju, že prej pa je o progresivni enotni davčni stopnji razglabljal bolj na splošno. Še najbolj neproblematičen je bil prejšnji teden pravzaprav videti Karel Erjavec, čeprav je izrekel celo grožnjo o tem, da bi v primeru, da bi bila kršena koalicijska pogodba, Desus odprl razpravo, ali je še v koaliciji.

Kako neprijetna tema je enotna davčna stopnja za vlado, je bilo videti v četrtek. Sestanka koalicijskih strank se nista udeležila ne Bajuk ne Podobnik. Imela sta druge obveznosti. Pomembnejše od potencialnega konflikta znotraj vlade. Zato o reformah in enotni davčni stopnji niso razpravljali. Tudi ne o ministru brez listnice, ki naj bi vodil vladno službo za reforme. Strah pred razpravo je seveda na strani SLS in NSi. SDS in njen predsednik sta trdna. Kljub temu da je pot, ki so jo izbrali, tvegana. SDS se je s svojo odločitvijo za enotno davčno stopnjo namreč odločila tudi za menjavo svoje volilne baze. SDS nikoli ni bila socialdemokratska stranka. Sedaj že nekaj časa ni to niti po imenu. Mnogi, na katere je doslej računala; delavci, manj izobraženi, meščanska kulturniška desnica, katoliško usmerjeni volilci ..., enotne davčne stopnje ne vidijo kot svoj interes. SDS svoje novo zaledje išče v kapitalu, premožnejših in morda tudi pri srednjem sloju, ki je do reform sicer za zdaj zadržan.

Reformno gibanje bo vsekakor vplivalo na razmerja v slovenski politiki. Predvsem med "pomladnimi strankami". Res je sicer, da SDS s svojimi premikom pušča več prostora NSi in SLS, ki sta doslej izgubljali podporo v volilnem bazenu, v katerem je zmagovala SDS. A niti NSi niti SLS z zavzemanjem za enotno davčno stopnjo v tem bazenu najbrž ne moreta ponovno najti glasov.