V lastni mreži

"Vlada 'uspešno' razbija lastniške mreže že v zadnjem letu. Pri tem uspešno izkorišča mreže okoli Igorja Bavčarja in Boška Šrota. Po mojem mnenju bo vlada, ko jih več ne bo potrebovala, tudi te razbila. Tak je njen način delovanja."
Jože P. Damijan, v Financah

Vladni uspehi enega leta niso majhni. Ukinila je avtomobilske nalepke. Notarji zdaj zaslužijo nekoliko manj. Kar nekaj podjetnikov bo DDV plačevalo šele, ko bodo prejeli plačilo. Davek na plače se bo zmanjšal že prihodnje leto. Predvsem pa je vlada razbijala tako imenovane gospodarske mreže.

Ob obletnici vladanja se je uradno predstavil tudi novi minister. Človek za razvoj. Hkrati je razvoj ponovno in še bolj odločno podprl predsednik vlade. Glede enotne davčne stopnje je bil celo ostrejši od svojega bodočega ministra. Čeprav tudi Damijan seveda še vedno misli, da je enotna davčna stopnja najboljša. Precej sprenevedavo je slišati, da bi mu bilo povsem vseeno, kakšen davčni model bi uvedli, če bi z drugačno davčno reformno dosegli iste učinke za razbremenitev gospodarstva, socialni položaj ljudi in proračun. Kot da je to mogoče in kot da ne gre pri vsem skupaj prav za učinek. Vprašanje ni, kako ga bo vlada dosegla, temveč ali je sprejemljiv oziroma dober za ljudi. Ali bo pomagal razvoju, in če mu bo, kakšen bo za to račun ter kdo ga bo plačal. To so vprašanja, na katera bo vlada v prihodnjem letu morala odgovoriti. Ob svoji promociji, ki je potekala že nekoliko v duhu prihajajočih božičnih in novoletnih praznikih, je bil Damijan predvsem poln samega sebe. Govoril je veliko, morda za nekatere preveč. Tako o vladi, v katero končno ponosno vstopa, kot o sebi.

Vlada deluje po principu, da cilj posvečuje sredstva. Razbija in gradi gospodarske mreže. In cilj je menda dober. Dokončno razbitje mrež. Centrov moči. Monopolov. Ali res? Kakšne mreže sta pletla Janković in Lotrič? Večje od Bavčarja in Šrota? Bolj zapletene? Niti ne. Ampak tako ali tako bodo vse mreže v Sloveniji razbite. Kar naj bi bilo strašno dobro. Vprašanje je seveda, kaj bo potem, ko tu ne bo nikakršnih gospodarskih mreženj več. Bo morda ostala samo ena mreža? Mreža tistega, ki je razbil vse druge mreže? Ali mreža velikih korporacij, ki bodo prevzele in zakrpale razbitine sedanjih mrež? No, Damijanova zgodba o razbijanju mrež ima še eno težavo. Mrežo Matjaža Gantarja, ki je vladni reformisti ne vidijo oziroma ni v načrtu za razbitje. Nasprotno, Gantar postaja veliki lastnik Dela, ki bo osebno z vstopom v nadzorni svet prevzel odgovornost za to pomembno medijsko hišo. Gantar je pač zasebnik. Država z njim nima nič. Lahko pa z njim, kot je videti, trguje. Tudi politično. Podobno kot s tujimi mega korporacijami, ki so članice nekih drugih mrež.

In motivi? Boljše življenje. Razvoj. Več znanja. Več sociale. Več vsega. Nekaj, kar prodajajo vse politike. Damijan je prejšnji teden razkril, da razume prave motive "liberalizacije" Janeza Janše. Kot pravi, je imel sedanji predsednik vlade v preteklosti "povsem napačen ekonomski program". Njegova stranka pa je bila "bolj nacionalistična kot vse druge". Potem je Janša zamenjal vero, ko je: "... pred lanskimi volitvami ugotovil, da se mu splača biti bolj liberalen kot LDS". Vprašanje je seveda, kakšna je ta liberalnost. Njene značilnosti so namreč, razen zavzemanja za neoliberalne ekonomske reforme, precej neliberalne. Ukvarja se z razbijanjem. Z demontažo ekonomskih mrež. S poskusom podreditve javne RTV. Z ukinjanjem protikorupcijske komisije. In v trenutku, ko namerava začeti reforme, bo, kot je bilo načrtovano, v politično debato spustila problem izbrisanih. Tako da bo poskusila z ustavnim zakonom izbrisati odločbe ustavnega sodišča. Nacionalizem se bo v pravem trenutku vrnil, kot njeno orožje, na politično prizorišče. Liberalnost v svoji najčistejši obliki.

Neoliberalnost. Reforme so njeno ekonomsko ogledalo. Vlada z izbiro Damijana za ministra za razvoj napoveduje reformski blitzkrieg. Prihodnje leto naj bi dočakali začetek privatizacije in ukrepov za prožnejši trg dela. Leta 2007 pa davčno reformo skupaj z uvedbo evra. Tako da se bodo učinki obeh premikov primerno zabrisali. Že sredi leta 2007 naj bi se vladna služba za razvoj nekako samoukinila. Hitenje ob svojem pristopu vlada vsekakor potrebuje. Javnomnenjska priljubljenost vztrajno pada vladi, SDS in Janezu Janši. Res je sicer, da ni zaznati vzpona LDS ali kake druge opozicijske stranke. A vedno več je neopredeljenih. Reforme so problem, vsake vlade, ki se ji loti. In če se jih loti na silo, morajo rezultati kmalu slediti. "Javnomnenjska podpora, ki je za vlado seveda obvezna, je tista, ki se izrazi na volitvah," pravi predsednik vlade. Do leta 2008 bi reforme morale pokazati vsaj nekaj rezultatov. Ali jih bo dovolj in ali bodo v zadostni meri zadovoljili volilke in volilce, je seveda tveganje vlade. Tveganje vseh v Sloveniji in nujno za napredek.

In vendar, ali ni pot vedno tudi že cilj? Razbijanje mrež kot pot v lepšo prihodnost. Sliši se nekoliko nasilno, vendar hkrati tudi junaško. Je motiv takšnega ravnanja totalitaren ali svobodnjaški? Kakorkoli, zdi se, da je vlada na vseh področjih pripravljena tvegati precej več kot državljanke in državljani.