Skupno dobro

"To, da se pravočasno pripravimo na izzive, pomeni, da jih lahko bistveno bolj izkoristimo v naše skupno dobro."
Janez Janša

Imamo ministra Službe za razvoj, kot jo je poimenoval predsednik vlade. V Službi bo v začetni fazi skupaj z ministrom sedemnajst ljudi. In Služba bo v službi slovenskega projekta stoletja. Veliki skok se lahko začne. Leto 2006 bodo zaznamovali prvi premiki v zlato dobo.

"Izgleda, da sem dobil absolutno podporo ..." je izvolitev komentiral Jože P. Damijan. Novi minister, ki sam zase pravi, da je ekonomist, "... ki je velik realist, ki je izjemno racionalen". Njegova nova Služba je izjemno pomembna. Pravzaprav najpomembnejša v državi. Čeprav ni niti ministrstvo, je njeno mesto izjemno. Nad njo je samo premier. Damijan se je temu primerno po izvolitvi tudi ravnal. Njegove besede so bile besede politika. Uglajenega politika. Trudil se bo, da "dosežemo nacionalni konsenz". Iskanje konsenza glede socialnih vprašanj je njegova najpomembnejša naloga. Iskanje dogovora o razvoju Slovenije je tisto, kar ga čaka. Kljub vsej ostrini opozicijskih nastopov v državnem zboru je dejal, da je vesel, da je bila razprava tudi vsebinska. Upa, "... da bomo uspeli vse politične stranke in ostale lobije prepričati o potrebnosti reform" in o ustreznosti konkretnih rešitev, ki jih bodo kmalu pripravili.

"Vsepovsod so mogoči kompromisi, eno so strokovne rešitve, drugo je pa seveda politična realnost," je govoril Jože P. Damijan. Enotna davčna stopnja nikakor ni vladni cilj, ki bi ga bilo treba doseči za vsako ceno. Minister za razvoj je bil celo nekoliko konkretnejši. Povedal je, da misli, da je izjemnega pomena enotna davčna stopnja predvsem pri dohodnini, in s tem nakazal pot liberalnega kompromisa. Novi minister je v svojih prvih nastopih nakazal, da razume strahove, ki jih že spremembe, kaj šele reforme, vedno prinašajo. Dialoškost je bila osrednje Damijanovo sporočilo. Sporočilo, ki gre Janezu Janši sicer tudi včasih z jezika, a iz njegovih ust nikoli ne zveni pretirano prepričljivo. Predsednik vlade prvega človeka reform, ki bo nagovarjal javnost in bo z njo v dialogu, vsekakor zelo potrebuje. Pod pogojem, da bosta nastopala kot ekipa.

Damijan je v prvih ministrskih nastopih pogosto rekel - bomo. Mi. Vlada. Ljudstvo. Vsi. Na čelu z Janezom in Jožetom. Ali morda na čelu z Jožetom in Janezom. Damijan ima moč, ki mu jo podeljuje zaupanje predsednika vlade. Je vodja projekta par excellence, ki ga predsednik vlade sicer strastno podpira, hkrati pa je njegov ujetnik. Uspeh reform je sicer odvisen od tega, koliko bo za njimi stal predsednik vlade. A od uspeha reform je hkrati precej odvisna tudi njegova politična prihodnost. Po vseh pripravah, ki so se vrstile skoraj vse letošnje leto, se Janša proklamiranim reformnim ciljem ne more odpovedati; če Službe za razvoj ne bo podpiral, bo to pomenilo, da se odpoveduje svetlejši prihodnosti. Nekoliko nerodno je le, da je videti, kot da ima recept, kako do nje priti, Služba. Služba v vprašanjih razvoja ni le nad ministrstvi, ampak tudi nad predsednikom vlade.

Drugi človek vlade ima pred sabo, čeprav napoveduje, da njegova zaposlitev, v službi države, ne bo trajala niti dve leti, izjemne izzive. S predsednikom vlade si jih bosta seveda delila. Zdi se skoraj, kot da je Janez Janša po več kot desetih letih spet našel političnega partnerja. Vse odkar sta se politično razšla z Igorjem Bavčarjem, je bi sedanji predsednik vlade bolj ali manj samotar. S številnimi prijatelji, sopotniki, partijskimi kolegi, oboževalci in oboževalkami. A vendarle je hodil sam. Pred vsemi. Videti je, da napovedane reforme spreminjajo tudi to. Njihov morebitni uspeh je trenutno sicer še zelo oddaljen. Vendar imajo z Damijanom morda vsaj možnost. Oziroma z Damijanom, ki se spozna na ekonomijo, v duetu z Janšo, ki se spozna na politične igre. Prvi pogoj - da se razumeta - je očitno izpolnjen. O tem, koliko časa bo trajala ljubezen, pa se ob poroki ne spodobi govoriti.

Damijan se je vsekakor vselil v polno hišo, v kateri navade niso nič kaj liberalne. Reformator bo živel skupaj s tistimi, ki so še pred dobrim letom zagovarjali zaprtje trgovin ob nedeljah. Potem so tu deli družine, ki denimo obvladujejo celotno slovensko energetiko. Pa tisti, ki radi govorijo, da mora biti vse slovensko. Tisti, ki so radi vzvišeni. Tisti, ki radi žalijo. Tisti, ki rovarijo znotraj posameznih družinskih vej, češ da te niso dovolj upoštevane v sorodstvenem sistemu. Tisti, ki so po naravi pretirano previdni. In tisti, ki samo niso preveč brihtni. Novincu nikakor ne bo lahko. A doma mu bo vsaj lahko pomagal premier. V sporazumevanju z javnostjo mu očitno ne bo mogel. Jeza predsednika vlade ob rezultatih Politbarometra je bila prejšnji teden videti kot nerganje nad ogledalom. Tudi če so zaznave javnomnenjskih raziskav včasih nekoliko zgrešene, je trend, ki ga zaznavajo, navadno točen.

Ob zmrdovanju nad javnomnenjskimi anketami, kadar ne kažejo prave slike, je težko računati na kompromise in dialog. Novi minister bo moral, če bo hotel uspeti, najbrž izbrati drugačne strategije, kot jih uporablja njegov predsednik vlade. V naše skupno dobro. Ali s svojimi obljubami misli resno in ali mu bo predsednik vlade takšno ravnanje dopustil, bomo videli kmalu.