Predsednik proti vladi

"A veste, da me ne morejo kar tako enostavno zamenjati. Pravzaprav lahko vse druge lažje kot mene."
Dr. Janez Drnovšek

Drnovšek je glavni. Darfur bo rešil, takole, skoraj mimogrede. A brez skrbi, izzivov na zemeljski krogli za predsednika naše republike ne bo zmanjkalo. Kmalu načrtuje svojo pot med Tamilske tigre. Potem bo šel v Bangalore. Meditirat za mir. Še prej naj bi se ustavil na Al Džeziri. Prej je sam pisma razpošiljal po svetu, zdaj pa jih je začel dobivati nazaj. In ne glede na to, kaj bodo prinesla, je jasno, da Drnovšek v svetovni politiki dobro zaznava niše zase in za svoje pobude.

Predsednik bo prihodnji teden bolj malo v Sloveniji. In vendar se bo slovenska politika z njim morala intenzivno ukvarjati. Ne le zaradi njegove zunanjepolitične prodornosti. Sprejel je namreč nekoliko nenavadno odločitev. Sklenil je, da za zdaj ne bo podpisal v državnem zboru sprejetega zakona o azilu. Zakon je za Slovenijo sicer manj sramoten od stanja, v katerem so že štirinajst let izbrisani, a jasno kaže intence sedanje vladajoče koalicije. Opravičilo za sprejem zakona je bila evropska direktiva o najnižjih standardih za podeljevanje azila, ki je bila sprejeta lani pozno jeseni, v zelo kontroverznih okoliščinah in ob mnogih kritikah. Nato je slovenska vlada pohitela. Najnižje standarde je bilo treba uveljaviti čim prej. Kako hvalevredno. In seveda pričakovano. Konec koncev, kako pa naj ravna vlada, ki je na oblast prišla z dolgoletno kampanjo o ogroženosti slovenske substance. Vlada, ki je potrdilo, da ravna prav, menda dobila na volitvah in je to razumela kot zavezo za nadaljevanje svoje poti. Zgledov takšnih politik in njihovih posledic je dovolj v neposredni bližini. Koroški deželni glavar nam je s svojim netenjem strahu pred Slovenci vsekakor najbližji.

Opozicija, razen SNS seveda, je v državnem zboru negodovala. Argumenti so bili jasni, vendar tako kot v primeru izbrisanih "pomladna" koalicija za humanost ni imela niti približno toliko posluha kot za ksenofobijo. No, tokrat se je vladi uprl predsednik republike, ki pravi, da je sprejeti zakon preveč restriktiven oziroma da preveč omejuje pravice azilantom. Konflikt med predsednikom republike in vlado, ki bo sledil, najbrž ne bo nežen. Njegov začetek je bilo mogoče slutiti ob medsebojnih obtoževanjih med predsednikom in ministrom za pravosodje v primeru pomilostitev. Vendar gre sedaj za povsem novo situacijo. Zdi se, kot da dr. Janez Drnovšek, osvobojen LDS, zdaj končno lahko deluje, kot da bi bil "LDS". Takšna "LDS", kot si jo sam predstavlja. In kljub nekaterim stičnim točkam z vlado je videti, da je med njim in njo tudi vedno več jasnih in globokih, konceptualnih razlik. Najpomembnejši sta gotovo odnos do reform, ob katerih predsednik republike vse bolj pogosto poudarja socialno in ne neoliberalno noto, ter odnos do tujcev, ki ga za zdaj najbolj jasno definira zadržanje podpisa nazadnjaškega zakona o azilu.

V svojem notranjepolitičnem delovanju je predsednik republike s svojo ustavno vlogo seveda precej omejen. Tu delujeta predvsem državni zbor in vlada. Predsednik predlaga denimo ustavne sodnike, včasih lahko kaj reče, da kakšno pobudo, ki naj bi bila strankarsko čim bolj nevtralna, ali koga pomilosti. Drnovšek je že z ustanavljanjem svojega gibanja, posebej zaradi način, kako je to počel, zašel stran od nevtralnosti. A takrat je bil to menda predvsem problem LDS. Sedaj njegovo delovanje postaja resen problem za vlado. Ne le da ji je prevzel dobršen kos zunanje politike. Sedaj odklanja podpis "vladnega" zakona. Če do ponedeljka, 13. 2., zakona ne bo podpisal, bo to pomenilo ustavnopravni precedens. To, da je na čelo komisije za pomilostitve nekaj dni prej imenoval sodnika, ki je v sporu s pravosodnim ministrom, in vanjo vključil bivšo pravosodno ministrico, je ob tem samo majhna kurioziteta. Predsednik vlade je doslej do pobud in gest ter dejanj predsednika republike ohranjal spoštljivo distanco. Tudi ko je šlo za precej zaostren duel z ministrom za pravosodje. Poslej te drže najbrž ne bo mogel več ohranjati.

Kljub temu da je Peter Jambrek še prejšnji teden zatrjeval, da ustanovitev gibanja s strani predsednika ne zadošča niti za sum, da bi bila proti njemu možna ustavna obtožba, se je situacija zdaj precej radikalno spremenila. Predsednikova poteza bo skoraj zagotovo imela dolgoročne politične posledice. Posebej ker se zdi, da se politikom konflikti z njim ne splačajo. Vsaj za zdaj ne. Drnovšek je namreč začel v javnosti veljati za dobrega človeka. In ob tem je nemogoče na pomisliti na tiste, ki niso dobri. Drnovšek je dober zato, ker drugi niso. Je oče. Papa. Predsednik, ki pozna usmiljenje. Celo izbrisani, kljub vsemu, prav v njem očitno vidijo možnost za rešitev svojega vprašanja. Konec koncev, če je tako zelo dober, bo menda nekoč nekaj dobrega naredil tudi zanje. Tako kot za azilante. Tudi brezposelni in tisti šibkega zdravja imajo sedaj več upanja. Čeprav je res, da bodo morali razumeti, da v Sloveniji življenje ni ravno hudo in da je treba najprej pomagati tistim, ki jim je najhuje. Pa še nekaj je. Slovenska travma neprepoznavnosti se počasi zdravi. Predsednik dr. Janez Drnovšek kaže na prave probleme sveta. In to vsaj v Sloveniji nikakor ne more ostati neopaženo.

Morda je nenavadno, da vse to počne človek, ki je pred leti slovel po tem, da je hodil v Davos. V leglo neoliberalizma. V leglo tistih, ki so odgovorni za stanje sveta, s katerim je danes tako zelo nezadovoljen. Tistih, ki se ne zmenijo za to, da prepad med bogatimi in revnimi raste. A letos v Davos Drnovšek ni šel. Naravno je, da so kandidati za svetnike spreobrnjenci.