Libidinalna aroganca

"O profesionalizmu, upam, da boste na novem delovnem mestu za to poskrbeli."
Vasko Simoniti Petru Jančiču, na TVS

Gospoda Grims in Simoniti sta bila videti tako vzvišena. Prava gospodarja. V studiu TVS sta poučevala, kaj se spodobi in kaj ne. Novi odgovorni urednik Dela je iz ust ministra dobil popotnico, ki je zvenela kot grožnja. Minister upa, da bo osrednji dnevnik poslej bolj profesionalen.

Minister je bil jasen. S prekrižanimi rokami. Nekako manekensko namrščen je listal po dokumentih. Medtem ko je govoril o tem, da zavrača politično intervencijo v medijih, je dejal, da sploh na način, kot je: "... tukaj rečeno", na način: "... ki se mu latinsko reče libidinalni mendacium". Kaj že je hotel povedati minister? Kakšna želja ga je gnala? Za čigav libido je šlo? Je res, da politično intervencijo absolutno zavrača? Ali da si jo samo libidinalno želi? Ob pozah, ki sta jih oba predstavnika oblasti zavzela na levi in desni strani novopečenega Delovega urednika, je očitno, da je mendacium predvsem govorjenje o tem, da si vlada ne želi podrediti osrednjih medijev. Pravi namen vlade, ki ga hoče doseči s svojimi manevri, ostaja neizrečen. Konec koncev se še ni nič zgodilo. Uredništva še vedno delujejo tako skorajda po starem. Z nekaj več avtocenzure. Neprofesionalno, bi dejal kulturni minister. In kaj se bo zgodilo, nihče ne ve. Imena, ki prihajajo, niso in ne bodo neznana. In nobenih dokazov ni, da bi bila kaj bolj profesionalna od tistih, ki jih zamenjujejo.

A prav to je nenavadno. Zakaj je potem toliko truda vloženega v uravnoteženje medijev, kot temu pravi vlada in kot je dolga leta ponavljala civilna družba, ki si vrednote deli z desnim političnim polom in rimskokatoliško cerkvijo? Je Peter Jančič res bolj profesionalen od Darijana Koširja? Nekaj o tem govori tudi njegovo vztrajanje. Ne glede na izredno ostro nezaupnico, ki jo je dobil s strani novinark in novinarjev Dela. Očitno bo kljub temu postal odgovorni urednik. Vsekakor mu ne bo lahko. Okoli prevzemanja medijskega prostora se je v zadnjem letu spletla zapletena mreža strategij. Bil je celo referendum. Predvsem pa so se premikale velikanske lastniške strukture. V vladni palači so barantali o Mercatorju. In zabarantali Delo. Vse samo zato, ker je potrebna prevetritev. Tako kot v gospodarstvu. Pa med ravnatelji. Celo med kirurgi. Oblast, ki hoče tako radikalno zavzeti vse pozicije, postane sčasoma strašljiva. Prav zato so zanjo mediji toliko bolj pomembni.

Kako se bodo osrednji slovenski mediji prekvasili v prihodnosti, je najbrž kljub vsemu predvsem odvisno od novih urednikov in bolj ali manj starih novinarjev. Bodo, ko bo čas, znali reči tudi ne in objaviti kaj zelo neprijetnega? Ali morda povzeti kakšno pomembno novico "nedržavnih" medijev? Minister Simoniti na svojo poniževalno vzvišenost v studiu TVS ni bil deležen ugovora. Gesto je opravil tako rekoč mimogrede. Libidinalno. Ni si mogel pomagati. Tako kot Branko Grims. Ali tako, kot je to še ne tako davno počel takratni prvak opozicije Janez Janša. Labodji spevi novinarjev so bili napovedovani. Večkrat. In tudi seznami tistih, ki niso zaželeni, obstajajo. Tista novinarka ali novinar, tista urednica ali urednik, ki jih je katerikoli od vladnih politikov ali njihovih javnih podpornikov omenil v negativnem kontekstu, je na listi. Na neformalnem seznamu, ki ne obstaja, a vendar ga poznajo vsi, ki ga morajo, je veliko imen. Kar je konec koncev pričakovano. Ob dolgoletnem jadikovanju o neuravnoteženosti slovenskega medijskega prostora drugače ne more biti.

Neuravnoteženost naj bi bila namreč velika. In nekdo jo je moral ustvarjati. Neprijetno ob tem je, da so jo ustvarjali in jo še vedno ustvarjajo - vsaj iz Simoniti-Grimsovega diskurza to nedvoumno izhaja - profesionalci. Eden najbolj neposrednih dokazov za njihovo profesionalnost je bilo dovolj pogosto nezadovoljstvo politike z njihovim delom. Politike z vseh strani. Čeprav z ene včasih bolj kot z druge. A tako bo vedno. Popolno uravnoteženje ne obstaja. Morda bi se ga dalo najti za kakšnega posameznika. Vendar tisto, kar pomeni ravnotežje za enega, za nekoga drugega ne pomeni nujno isto. Zdi se, da tudi v tem primeru sedanjo oblast nezmotljivo vodi totalitarni refleks. Zdaj ko imajo že s skoraj vsemi glavnimi mediji partnerski odnos, so se lotili še projekta uravnoteževanja prek medijskega sklada. Hkrati pa si pripravljajo še orožje v obliki zakonske obveze objave nasprotnega mnenja v neomejeni dolžini. Tako da bodo lahko teoretično vladne PR-službe napolnile še tiste medije, ki jih zaradi objektivnih okoliščin vlada z modelom ekonomskopolitičnih pritiskov ni mogla.

Medijsko pa tudi vse druge vrste družbenih uravnotežitev slovenska vlada očitno pojmuje kot delovanje nihala. Preoblem je seveda v pogledu, ki pravi, da smo prej videli in slišali samo eno. Naj bi bilo poslej enako, samo da bo slika druga? Vse skupaj je še posebej perverzno, ker je ves čas jasno, da vidimo več podob.