Totalni razvoj

"Od volitev leta 2004 naprej lahko štejemo novo obdobje, četrto v teh 17 letih. Lahko bi rekli novo obdobje, ki se je komaj dobro začelo in bo trajalo najmanj toliko, kot je trajalo prejšnje, se pravi najmanj desetletje. To je čas nove poti, čas priložnosti za prave odgovore na razvojne izzive, pa seveda tudi čas velike odgovornosti za slovensko prihodnost."
Janez Janša

Preden se je predsednik republike odpravil v Indijo, je na vprašanje Mladine, kaj si misli o zakonu o azilu, odgovoril, da razmišlja o tem, da ga ne bi podpisal. Potem so ga pravniki prepričali, da to ne gre. Da bi s tem prekoračil svoje predsedniške pristojnosti. In je podpisal. Problema je bilo tako rekoč konec.

Povsem normalno je bilo, da je predsednik vlade vse skupaj zaobšel. S tem se nima kaj ukvarjati. Mnenje, da je zakon necivilizacijski in da pomeni kar nekaj korakov nazaj glede spoštovanja človekovih pravic, je preprosto spregledal. Namesto tega je svojim političnim tekmecem v glodanje poslal pobudo o partnerstvu za razvoj. Pobudo za to, da vsi prispevajo svoj delež k velikemu skoku v lepšo prihodnost, ki ga obljublja vlada. Kdor ne bo hotel, si je sam kriv, ker ne bo na zmagovalni strani. Že tretjič v petnajstih letih naj bi slovenska politika stopila skupaj in pozabila na razlike. Uveljavila nekakšen demokratični centralizem. Tako kot je menda to naredila ob osamosvajanju ter ob vstopanju Slovenije v Nato in EU. Veliki projekt ponuja Janez Janša. Politik, ki je tako ob osamosvajanju kot v vstopanju, sicer predvsem v Nato in manj v EU, igral eno od osrednjih vlog. Hkrati pa je bil takrat in pozneje med najglasnejšimi kritiki tistih, ki so v teh nacionalnih projektih ohranili svoje politično prepričanje. Drugačno mnenje je ob velikih skokih v lepšo prihodnost pač običajno nezaželeno. Za nekatere je celo neizbežno izdajalsko.

Razvoj, glede katerega naj bi se vsi strinjali, je seveda ekonomski razvoj. Ne razvoj človekovih pravic, razvoj nadzora nad korupcijo ali razvoj etičnosti vladnih politik. Razlike v odnosu do azilantov ali izbrisanih lahko ostanejo. Konec koncev se pri teh vprašanjih menda kaže odnos do nacionalne substance. Tu bo desnica še naprej pobirala odločilne politične točke. Medtem ko bo vladala Sloveniji kot nekakšni veliki korporaciji. V kateri bo nadzirala in poskušala usmerjati tako rekoč vse, kar se bo pomembnega zgodilo. Ne da bi bila sama nadzirana. Mediji, gospodarstvo, nadzorne službe. Vse je treba uravnotežiti na tehtnici oblasti. Mimogrede, prejšnji teden so po tem, ko je bila razpuščena Kosova protikorupcijska komisija, iz državne revizijske komisije zaradi osebnih razlogov odšli trije od petih članov. Ampak na vse to se je ljudstvo v več kot letu dni, na mnogo let podlage, že navadilo. Kljub temu da je taktika prevzemanja popolne oblasti povsem prozorna, povsem dobro deluje. Mehanizme je tako ali tako pripravila prejšnja oblast. Samo zdi se, da jih ni hotela ali ni znala tako zelo brezkompromisno uporabljati.

Kaj drugega torej ostane opoziciji, kot da igra igro, ki ji jo diktira vlada? Videti je, da ne prav veliko. Vsi so se namreč skrajno resno lotili ideje o partnerstvu za razvoj. Vsak po svoje. Reči vladi samo ne, ne gre. Posebej ne v primerih, ko gre za prihodnost. Za življenje. Za bodoče rodove. Partnerstvo je v takšnih trenutkih nujno potrebno. In državni zbor? V njem tako ali tako sedijo stranke in ne poslanke in poslanci. Kaj bi z njim? Konec koncev je vedno že vnaprej jasno, da bo v njem izglasovano tisto, kar hoče vlada. Kaj torej početi s partnerstvom? Primerjave z osamosvajanjem ali vstopanjem v Nato in EU so zavajajoče. V vseh treh primerih je šlo najprej za odločitev, kaj politika hoče, hkrati pa je načine, kako do tega cilja priti, v pretežni meri določala okolica. In predvsem, šlo je za "nacionalne", državne odločitve o tem, kam in s kom. In ne na kakšen način. Partnerstvo za razvoj ima sicer prav tako povsem jasno deklariran, čeprav precej abstrakten cilj - razvoj. A ključ do tega cilja naj bi bile reforme, glede katerih so mnenja povsem jasno razdeljena. Razvoj gotovo je politični cilj, ki združuje. Vendar same reforme to enako gotovo ne morejo biti.

Zdi se, da je s svojo pobudo za partnerstvo za razvoj predsednik vlade predvsem ponovno utrdil predstavo krivca za neuspeh napovedovanih reform. Nič novega. Krivi bodo vsi, ki si upajo dvomiti. Razvoju, ki nam ga pripravlja, se tako ali tako ne bo mogoče izogniti. Zoprno ob tem je, da je tako veliko znakov, ki rišejo mentalno podobo vlade, precej neprijetnih. In da se praktično vse, česar novega se loti vlada, tako dobro prilega tej sliki. Medtem ko se je opozicija ukvarjala s pobudo za razvoj, ji je vlada tako že pripravila novo manifestacijo triumfa združene nacionalne volje do moči. Tako rekoč imperialno prireditev. Potem ko je poslala vojake v Irak, se je odločila ob petnajstletnici osamosvojitve izpeljati veliko vojaško parado v centru Ljubljane. Z vsem militarističnim pompom. O sami izvedbi sicer kljub napovedi še ni razpravljala, vendar ne gre dvomiti, da ji je vojaško paradiranje tako zelo pri srcu, da se mu bo izjemno težko odpovedala. Rakete, tanki, preteli in strumno korakanje bodo gotovo naredili močan vtis. Potem se lahko začne prva petletka. Udarniško. Nerodno je samo, da paradi tako odločno nasprotuje predsednik vlade.

Edini zunaj njihovega tabora, do katerega vlada še čuti nekakšno spoštovanje. Drugi komajda še kaj štejejo. Konflikta med njim in vlado premier sicer za zdaj ne dopusti. Vendar bo tudi za to najbrž napočil pravi trenutek. Zdi se namreč, da se je Janez Janša prejšnji teden zmotil. Najbrž je v svojem nagovoru stranki želel reči, da bodo na oblasti še tisoč let.