Cesar je nag

"Tisto, kar nas zdaj čaka, je trdo birokratsko delo, tudi trda pogajanja v okviru pogovora socialnih partnerjev ..."

Janez Janša, na TVS

Pretekli torek je bil čuden dan. Odstavili so uspešno vodstvo Hita. Odstopil je minister za razvoj Jože P. Damijan. In Adria Airways je na svojih poletih prenehala točiti coca-colo. Odslej njeni potniki lahko pijejo Istrabenzovo cocto in Fructalove sokove ali pa laško pivo in laško vodo zalo. Pravo nasprotje napovedovanih liberalnih reform v vsem svojem sijaju.

Nekaj dni za tem smo izvedeli, da vlada ne bo prodala več kot 49-odstotnega deleža v NLB. Predsednik vlade je prevzel argument finančnega ministra Bajuka, češ da državno jamstvo za bančne depozite onemogoča prodajo večinskega deleža belgijski KBC. Premier je šel še korak dlje, ko je povedal, da je pomembna učinkovitost, in če jo je mogoče doseči kako drugače kot s prodajo tujcem, zakaj pa ne. Vsekakor ni prav nič čudno, da je Damijan odstopil. Kot ni čudno, da se ga je vlada takoj potrudila umazati z informacijo, da bi morda lahko sodeloval pri odtekanju notranjih informacij o privatizaciji Telekoma. Kdor pusti na cedilu Janeza Janšo, tega ne more storiti nekaznovano. Vlada potrebuje krivce. Kljub temu da predsednik vlade trdi, da je vse normalno in da bodo reforme tekle naprej, kot je predvideno, je namreč nemogoče skriti zadrego ob odhodu ministra, ki je reforme tako rekoč poosebljal, ki jih je koncipiral in bil njihov najglasnejši zagovornik in ki je ne nazadnje premieru še pred kratkim izrekal neomajno ljubezen.

Ob Damijanovem odhodu reforme izgubljajo. Premier sicer pravi, da je sedaj na vrsti samo birokratski posel in da bo vladna služba za reforme delovala nemoteno naprej. A videti je, da brez ministra. Ob tem je posebej šokantno, da službo za razvoj trenutno vodi svetovalec predsednika opozicijske SD Boruta Pahorja. Partnerstvo za razvoj v najčistejši obliki. Pahor mora biti izjemno zadovoljen. Pravzaprav se zdi, da bo prav on tisti, ki bo odslej določal mejo reform. Skupaj z NSI, SLS in Desusom. Njihovi pogledi se navsezadnje glede reform ne razlikujejo veliko. Nerodno je le, da za njim ne stoji stranka, do katere se tudi premier obnaša precej brez občutka. Tako kot ob zadnjem zapletu z vojnimi zakoni. Vsekakor si je po Damijanovem odstopu in spremenjeni premierovi dikciji težko predstavljati velike reformne skoke, ki jih je tako glasno napovedoval še nedavno. Vladna reformna politika se vse bolj jasno kaže kot nenavadna in protislovna mešanica pragmatizma, populizma in konzervativizma, v kateri je liberalnost vsekakor treba iskati z mikroskopom.

Strategija vladanja je jasna. Državna oblast in trda roka morata seči povsod, kamor je mogoče. Zamenjave uspešnih direktorjev v podjetjih, kamor s svojim vplivom seže vlada, so v jedru te strategije, ki je diametralno nasprotje privatizacije. Lepo pa se dopolnjuje z vladno strastjo po obvladovanju vsega, kar je mogoče obvladovati, tako v medijih kot v gospodarstvu, s poskusi enačenja sodstva z birokratskim aparatom ali s povečevanjem pristojnosti Sove in policije prek vsakih razumnih meja. Ob tem se zdi, da gospodarski učinki vlade pravzaprav ne zanimajo. Kljub temu da rezultati naslednikov doslej zamenjanih direktorjev v precejšnji meri že kažejo težave podjetij, s katerimi upravlja vlada, se manevri nadaljujejo. Tistim, ki morda ne bodo znali biti tako uspešni kot njihovi predhodniki, država lahko konec koncev vedno pomaga. Denimo tako, da postanejo ekskluzivni dobavitelji. Tako kot v primeru Arie Airways. Ali v primeru Mercatorja, ki ga je vlada, brez iskanja ponudnika, prodala istima dobaviteljema. Laškemu in Istrabenzu. Da bosta laže polnila police.

Bosta zaradi vsega tega vlada in njen predsednik postala bolj priljubljena? Zdi se, da drugače niti ne more biti. Ne nazadnje so reforme, še posebej enotna davčna stopnja in privatizacija, v merjenjih javnega mnenja naletele na širok odpor. In vendar, kaj vladi brez reform sploh ostane? Kakšni so njeni cilji? Reforme so bile njen veliki projekt. Kako brez njih priti do obljubljane zlate dobe? Predsednik vlade vsekakor ne more kar tako reči, da ima z reformami težave ali da se jim odpoveduje. To bi bil njegov poraz. Namesto tega je pač treba zagotavljati, da bodo šle stvari naprej po predvidenem načrtu. Kar gotovo drži. Tako kot je držalo doslej. Tisti, ki še naprej verjamejo v reforme - med njimi je presenetljivo tudi bivši minister -, tako ostajajo dobrodošli, saj bodo vsaj deloma pripomogli k uspešnejšemu sprenevedanju vlade in prenašanju odgovornosti za neuspeh reform na sindikate in politične tekmece, ki se ne bodo našli v partnerstvu za razvoj. Butari, ki naj bi povezala vse napredne sile. Vse, ki bodo pripravljeni iskati liberalizme v labirintu vladnih projektov.

Bodo slednji na koncu zmagovalci? Morda. Čeprav vladi hkrati podeljujejo tudi legitimnost za njeno ravnanje. Za reformo družbe, ki poteka in je vse prej kot liberalna. Za neskončno čakanje na reforme in njene rezultate, ki hkrati zahteva zategovanje pasu, zategovanje discipline in nadzora, ter predvsem za razumevanje oblasti kot pravice do delitve plena.