Terminalna politika

"Jaz bi želel, da ne bi vedno poskočili, ko gre za stvari, ki se nazadnje uredijo same od sebe."
Dr. Dimitrij Rupel, na TVS

"... ker je Italija taka država, kjer včasih potrebujemo trideset let, včasih pa za isto stvar pet minut, smo zaskrbljeni ..."
Gido Doz, presednik ribiške zadruge Furlanije - Julijske krajine, na TVS

V Tržaškem zalivu naj bi zrasla dva ogromna plinska terminala. Eden na vodi in drugi na kopnem. Projekt je prestal prvo fazo javne razprave. Sedaj je na vrsti druga, v kateri bodo sodelovale občine. Italijanske, seveda. Investitorji jih že nekaj časa prepričujejo. Projekt je vsekakor zelo resen. Kot takega ga vidijo tako rekoč vsi. Investitorji, dežela Furlanija - Julijska krajina, Italija, prebivalke in prebivalci ob Tržaškem zalivu, strokovnjaki, okoljevarstveniki, mediji ...

Popolnoma drugačnega mnenja je slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Kljub temu da se je srečal z guvernerjem Furlanije - Julijske krajine Ricardom Illyjem, ki je bil tudi pred TV-kamerami o nameri, da bosta plinska termila sezidana, izjemno odločen. V njegovih stavkih ni bilo nobenih pogojnikov. Našega zunanjega ministra to ni niti malo zbodlo. Neprijetnosti se je raje izognil. Kar je ob dejstvu, da Italija o svojih namerah ni nikogar uradno obvestila, in ob vseh potencialnih ekoloških nevarnostih, ki jih terminala po mnenju množice poznavalcev prinašata, vsaj nenavadno. Za odločno reakcijo je dovolj tehtnih razlogov. Italija se v primeru tržaških terminalov obnaša neverjetno neevropsko.

O tem priča že pomanjkanje verodostojnih analiz posledic, ki bi jih imel projekt za življenje ob Tržaškem zalivu. Hkrati Sloveniji ob pripravi projekta pri sosedih niso namenili prav nobene pozornosti. Pomanjkljiva analiza, ki je bila narejena, posebej izpostavlja, da so zaradi varnosti in videza izbrali najbolj oddaljeno točko od italijanske obale - deset kilometrov. Od Pirana bi bil terminal oddaljen samo devet kilometrov. Projekt ob tem predvideva izključno varnostno območje, ki bi segalo tudi v del ozemeljskih voda Slovenije. Pojasnila, ki so začela prihajati iz Italije, a še vedno po koščkih, šele po intervenciji, so ostala skopa. Kljub temu da je uradno obveščanje o takšnih namerah dogovorjen evropski standard.

Slovenski minister za okolje je za vse skupaj izvedel iz medijev. Potem je italijanskega veleposlanika prosil za podatke in dobil odgovor, da je projekt še v fazi raziskav. Nato je italijanska stran slovenski izročila izrezke časopisnih člankov in načrta terminalov. Vse to se je zgodilo ob koncu prve faze sprejemanja odločitve v Italiji. Vsekakor precej prepozno za dobronamernost. Posebej ker naj bi bilo projekt, kakor opozarjajo nekateri strokovnjaki, ko bo njegova realizacija že preveč napredovala, praktično nemogoče ustaviti. Mehanizmov za to nimata ne Slovenija ne Evropska unija. Ekonomsko je projekt vsekakor izjemno privlačen, posebej za gospodarstvo Furlanije - Julijske krajine, in zato najbrž toliko bolj nevaren.

Kljub temu zunanji minister dr. Dimitrij Rupel pravi, da gre za zelo oddaljene in zelo abstraktne načrte, in poudarja predvolilno obdobje tako v Italiji kot v Sloveniji. Res je sicer, da so italijanske volitve tu in da se slovenske lokalne bližajo. Vendar v Italiji plinska terminala v predvolilnem boju nista nastopala. Prav tako volilne strasti gotovo nimajo veliko skupnega s strahovi pred ekološko spornimi objekti in z dosedanjimi ravnanji italijanskih oblasti v tem primeru. Konec koncev se s projektom v Furlaniji - Julijski krajini politiki večine strank bolj ali manj strinjajo. Vsaj za zdaj. Besede slovenskega zunanjega ministra tako bolj spominjajo na stališče kakšnega od soinvestitorjev, ki želi zmanjšati pomen spornih mega gradenj.

Predsednik republike dr. Janez Drnovšek je bil edini slovenski politik, ki je odločno posegel v dogajanje. Njegove besede so bile zelo jasne, a so ostale bolj ali manj neopažene. Kljub temu da postaja javni protest tudi na slovenski strani glede načrtovanih plinskih terminalov vse glasnejši. Predsednik republike je vladi in javnosti v pismu sporočil, da so bila doslej pojasnila predstavnikov obeh držav in dežele Furlanije - Julijske krajine "zakasnela, pomanjkljiva in celo zavajujoča". Hkrati je ob dosedanjih postopkih opozoril na kršenje mednarodnih okoljevarstvenih konvencij, kršenje konvencije o dostopu do informacij, kršenje evropskega pravnega reda in kršenje osimskih sporazumov.

Vlada bi po predsednikovem mnenju morala odločneje terjati pojasnila in se zavzeti za podaljšanje strokovne razprave ter izdelavo neodvisne mednarodne raziskave. Predlagal pa je tudi, da pozove pristojne italijanske organe k spoštovanju mednarodnih konvencij in o vsem skupaj seznani mednarodne ter evropske ustanove. In vlada? Minister za okolje Janez Podobnik, ki naj bi ustanovil nekakšno telo za spremljanje projekta, je na TV Omizju lakonično pripomnil, da to, kar predsednik piše, vlada dela. Zunanji minister pa je javnost miril s tem, da plinskih terminalov mogoče sploh ne bo, da bo mogoče samo eden in da bo ta morda na kopnem. Bi bilo potem vse v redu? Kljub temu da je tudi ta terminal predviden na sami slovensko-italijanski meji.

Lahkotnost, s katero na namere španskih investitorjev in Furlanije - Julijske krajine odgovarja slovenska vlada, nima veliko skupnega s strpnostjo ali z evropskostjo meddržavnega dialoga. Videti je, kot da Italije v Sloveniji ne bi poznali. A kljub temu, da je morda normalno, da o njej italijanski ribič ve več kot slovenski zunanji minister, to za slovensko politiko, v primeru terminalov pa tudi za usodo Tržaškega zaliva, ni dobra novica.

Peticija proti gradnji plinskih terminalov v Tržaškem zalivu.