Butalsko gospodarstvo

"Povsem nelogično pa zdaj isti ljudje znova govorijo o prevzemni ponudbi, čeprav prevzetega podjetja nihče ne bo skušal še enkrat prevzeti."
Janez Janša, na posvetu SDS

Mercator je res nelagodna zgodba za vlado. Premier se ne more izviti iz njenega primeža, ne glede na to, kako jo obrača. Kako se bo to končalo, tako ali tako še dolgo ne bo jasno. Očitno pa je, da niti ni pomembno, kakšno vlogo bo v zapletu odigral Janković. Glavna vloga v slovenskem trgovskem spektaklu je od 12. avgusta lani rezervirana. Pripada predsedniku vlade.

Ostali igrajo samo bolj ali manj pomembne epizode. In tisti, ki se jim je uspelo iz scenarija čim prej umakniti, tako kot Matjažu Gantarju in njegovi Kmečki družbi, so vsekakor lahko zelo zadovoljni. Dogovor o tem, kako si bo vlada zagotovila politični vpliv nad osrednjim tiskanim medijem in se znebila sicer zelo uspešnega direktorja, ki z njo ni bil politično kompatibilen, je lahko samo umazan. V zameno za njune usluge je vlada dvema, v veliki meri še vedno državnima podjetjema, ki ju vodita dva ne tako zelo uspešna, a politično dovolj kompatibilna direktorja, "podarila" trgovsko verigo. Nobenega tenderja ni bilo. Da bi bila cena lahko višja, je seveda jasno. Vendar to vlade ne moti. Vodil jo je nacionalni interes. Mercator sta dobili domači podjetji. Vlada pa je dobila še enega "svojega", kompatibilnega direktorja ter Delo. In cena? Največji slovenski trgovec je v rokah dobaviteljev, ki imata težave na trgih, na katerih je prav ta, ki sta ga poceni kupila, najmočnejši. Prihodnost vseh treh podjetij je tako postala vsaj nekoliko bolj vprašljiva.

Kakšni bodo prihodnje leto poslovni rezultati treh velikih družb, za katere je vlada pokazala toliko zanimanja in naklonjenosti, je praktično nemogoče napovedovati. Vendar je gotovo, da njihove uspešnosti oziroma neuspešnosti javnost ne bo spregledala. Mercator je pomemben člen mitologije slovenskega gospodarstva in vse, kar se dogaja okoli njega, ima izjemen politični vpliv. Tega se očitno zaveda tudi predsednik vlade, ki do svoje izjave pred tednom dni nikoli ni hotel govoriti o zadevi "Mercator". Prodaja Laškemu in Istrabenzu je bila v njegovih izjavah vedno samo stvar Soda in Kada. Vlada s prodajo Mercatorja ni imela nič. Ko je Altima dala svojo ponudbo za odkup Mercatorjevih delnic, se je to spremenilo. Ponudba je bila dokaz, da je vlada oškodovala vse, ki plačujejo davke. Dokaz za nekaj, kar je vsakomur jasno; da je cena vedno višja, če se za isti nakup zanima več kupcev, kot če se prodaja netransparentno povezanim osebam opravi v dogovoru in so v ceno vštete usluge kupca vladi, kot sta obvladovanje Dela in menjava nekompatibilnega direktorja.

Motiv za intenzivne poskuse diskreditacije Jankovića, ki je bil z Altimo povezan vsaj kot ad hoc svetovalec, je gotovo tudi njegovo uničenje v očeh javnosti. Vendar se stvari že z distance enega samega tedna kažejo nekoliko bolj zapletene. Altima - zloglasni sklad s Kajmanskih otokov, ki ga je minister za gospodarstvo osumil poslovanja s krvavim denarjem, predsednik vlade pa do njega ni bil dosti manj žaljiv, je svojo tiskovno konferenco priredil v prostorih veleposlaništva Velike Britanije, države, po katere zakonih deluje. Nekoliko neprijetno, posebej ker je videti, da bi njihova ponudba, kljub vsej vladno-medijski kampanji proti ponudniku, lahko postala uspešna. Ob tem dodatno nevarnost za večinsko lastništvo Laškega in Istrabenza v Mecatorju in z njim za vladni nadzor nad "najboljšim sosedom" pomenijo zahteve dveh srbskih trgovskih podjetij, s katerimi sta se o sodelovanju intenzivno dogovarjala tako Janković kot Istrabenz. Reakcija vlade je bila instinktivna. Primat "Janševih" nad Mercatorjem je bil ne le dolgoročno, temveč tudi srednjeročno ogrožen.

Vendar se zdi, da ne za dolgo. Vlada ima v rokah veliko orožij. Eno imed njih se imenuje Petrol. Še eno velikih podjetij, ki si jih je politično podredila in ga kot kurir menda na relaciji vlada-uprava Petrola posredno upravlja dr. Jože Zagožen. Ideja o povezovanju Petrola in Mercatorja niti ni nova. Bo to pomagalo rešiti Mercator, Laško in Istrabenz? Bolj verjetno je, da že razmišljanje o takšnih rešitveh pri obrambi nacionalnega interesa v gospodarstvu napoveduje težave za vsa štiri podjetja. V vsakem primeru gre za nadaljevanje niza potez, ki s tržnim gospodarstvom in liberalizacijo nimajo ničesar skupnega. Precej bolj spominjajo na razmišljanja socialističnih veljakov iz časov pred perestrojko. Ekonomskega uspeha pred desetletji niso prinesla. Bo tokrat drugače? Morda, a predvidljiva posledica vladnih gospodarskih strategij prevzema Dela in Mercatorja se zdijo težave štirih velikih podjetij: Mercatorja, Laškega, Istrabenza in Petrola. Pravzaprav petih. Poslovni rezultati namreč veljajo tudi za medije, ki običajno takrat, ko politično menjajo urednike, da bi bili bolj naklonjeni oblasti, postanejo dolgočasni.

Primer Mercator je slika gospodarske politike vlade, ki je v popolnem nasprotju s proklamiranimi reformnimi cilji. Državni kapitalizem, protekcionizem in obramba nacionalnega interesa v gospodarstvu z vladno dirigiranim povezovanjem podjetij težko peljejo drugam kot v uničevanje slovenske prehrambene in živilske industrije ter trgovine. Ampak predsednik vlade že ve. Tudi to, da prevzetega podjetja nihče ne bo skušal še enkrat prevzeti.