Živelo nacionalno gospodarstvo

"Stališča slovenske vlade in KBC so povsem različna."
Andre Bergen, član uprave KBC, v Financah

Partnerstvo za razvoj živi. Nekakšna razširjena razvojna koalicija, v kateri Borut Pahor in SD igrata pomembno vlogo. Tako kot vse partnerske stranke. Pravzaprav še nekoliko bolj. Konec koncev njihov človek vodi podministrstvo za razvoj. Kaj bo torej partnerstvo prineslo? Liberalne reforme, o katerih, sicer s precejšnjimi razlikami v stališčih, govorijo vsi partnerji?

Vlada ima s svojim reformnim programom velike težave od samega začetka. Predsedniku vlade so rekli ne kar trije ekonomski strategi razvojnega skoka v napovedovano zlato dobo. Najprej Mićo Mrkaić, potem Jože P. Damjan in zdaj še Janez Šuštaršič. Premier, ki je najprej napovedoval močno ministrstvo za razvoj, ki bo tudi operativno vodilo in usklajevalo reforme, je v tem času prišel do spoznanja, da razvojno ministrstvo nemoteno deluje tudi, če ga vodi sekretar. Trije veliki sklopi reforme - spremembe v smeri bolj fleksibilnega trga delovne sile, enotna davčna stopnja in privatizacija - so po letu in pol reformnih načrtovanj enako oddaljeni. Vlada je videti še najbolj resna glede prvega reformnega cilja, za katerega pa ob tako vzvišenem začetku dialoga s sindikati nima prav veliko možnosti, da bi ga dosegla. Enotna davčna stopnja je že dolgo videti pokopana, hkrati pa tudi nikjer ni videti alternativnega koncepta popravkov davčnega sistema. Do premikov je prišlo samo pri privatizaciji, vendar v nasprotno smer od napovedovane. Velika reformna privatizacija, ki se je začela z netransparentno prodajo Mercatorja domačim ponudnikom, tako rekoč pod mizo, se nadaljuje z napovedanim umikom belgijske KBC iz NLB.

Novica je prišla v tednu, ki se je sicer začel strašno reformno. Pahor je zahteval sestanek partnerstva za razvoj zaradi podeljevanja koncesij v zdravstvu in vladna koalicija je razpravljala o načrtu privatizacije ter umiku Kada in Soda iz podjetij. Na sestanku partnerstva za razvoj potem iz debate o koncesijah v zdravstvu ni bilo nič. Nekoliko več se je zgodilo na sestanku vladne koalicije. Odločili so se prodati devetintrideset odstotkov skupine Telekom strateškemu partnerju. Vendar je ideja o prodaji Telekoma bolj zapletena in še najbolj spominja na domislice Marjana Podobnika. Najprej bodo namreč dobili priložnost državljanke in državljani. Za odkup desetih odstotkov. Potem tudi ostali. Tudi tujci. Premier se je o tem že pogovarjal z nemško kanclerko. Skoraj vse drugo bo še nekaj časa ostalo v domači - državni lasti. Kad in Sod naj bi se nekoč sicer umaknila iz najpomembnejših podjetij, a določeni niso nikakršni roki. Niti v letih. V prihodnje torej paradržavna sklada ostajata v NLB, Abanki, Zavarovalnici Triglav, NKBM, Adrii Airways, Krki, Luki Koper, Petrolu in Telekomu. Še ena velika zmaga principa nacionalnega interesa v gospodarstvu.

Vse skupaj se seveda dobro ujema z domačijskim populizmom vladne ekipe. Slovenska substanca se bo branila tudi z gospodarskim protekcionizmom. Je sploh kdo resno pričakoval, da bo Koalicija Slovenija liberalna koalicija? Da bo SLS privatizirala gospodarstvo? Ali da bo SD v partnerstvu pripomogla k pospešitvi reform? Nerodno je samo to, da je predsednik vlade Janez Janša pred volitvami tovrstno razumevanje nacionalnega interesa označeval za licemerno, češ da gre samo za koristi posameznikov, ki do privilegiranih ponudb, pozicij in posledično premoženja prihajajo po netržnih načelih in zaradi političnih povezav, da je država vedno slab gospodar in da ohranjanje principa nacionalnega interesa v gospodarstvu odganja tuje vlagatelje. Vse to seveda drži. Vendar danes predsednik vlade počne ravno to, kar je pred slabima dvema letoma tako jasno grajal. Odgovor vladne PR je seveda znan vnaprej. Počnemo samo to, kar je že pred nami počela prejšnja vlada. Kar tako kot v drugih primerih, tudi ko gre za NLB, ne drži povsem. Ni pa tudi povsem neresnično. Prejšnja vlada je v NLB pripeljala KBC, sedanja bo pač nekoga drugega.

In kaj to pomeni za NLB? Zdi se, da na to vprašanje natančnejši odgovor od ekonomskih znanosti ponuja slovenska politična realnost. Belgijci bodo svoj delež prej ali slej prodali. Že s tem, da se umikajo kot strateški partner, pa slovenski vladi ponujajo možnost, da neovirano izvede kadrovsko čistko tudi v največji banki. V postopkih zamenjav uspešnih vodilnih gospodarskih ekip se je v zadnjih dveh letih že dodobra izurila in k obvladovanju prve banke jo občasni totalitarni refleks gotovo vztrajno nagovarja. Kmalu se bo zastavilo vprašanje, kdo bo kupil belgijski delež, in tudi tega odgovora najbrž ne gre iskati daleč. Kupci manjšinskega deleža bodo težko prišli od drugod kot iz Avstrije oziroma Nemčije ali morda Italije. V vsakem primeru bi morda v poslu lahko posredoval kar Vatikan, ki ima z lobiranjem v gospodarskih zadevah velike izkušnje, kot med drugim kaže pismo kardinala Rodeta Janezu Janši, ki ga objavljamo v današnji Mladini. Z njegovo pomočjo bi novim lastnikom na koncu tudi lažje uspelo pridobiti večinski delež. Se bo tako končala zgodba o obrambi nacionalnega interesa?

Še pred odločitvijo KBC se je Slovenija na lestvici konkurenčnosti prvič nekoliko dvignila - na 45. mesto. Na raven iz konca vladavine LDS leta 2004. A dvig ni zasluga vlade, temveč nekoliko bolje ocenjene infrastrukture in večje mednarodne menjave. Nasprotno Slovenija v samem vrhu - na 12. mestu, po negativnosti vladnega prispevka h konkurenčnosti. Na tehtnici med reformami in priljubljenostjo vlada dobro ve, kam se mora nagniti. Volilke in volilci tega ne bodo pozabili.