Počitnice stratega rekatolizacije

"Veste kaj, to je bilo čisto zasebno pismo predsedniku vlade in tej vladi ni ravno v čast, da tako zasebna, privatna pisma pridejo v javnost. To je nekorektno do mene ..."
Franc Rode, na TVS

Bivši ljubljanski nadškof je prišel iz generalštaba na bojno polje. Na krajši zasebni obisk. Izrazito cerkvene narave. Kardinal zaradi tega tudi ni imel v programu kakšnega srečanja z "državnimi oblastniki", kakor jih sam imenuje. Za to je gotovo kriva tudi nedavna afera glede njegovega posredovanja v zadevi Grasseto. Vendar se zdi, da so razlogi globlji.

Bolj ko so se javno izpostavljeni posamezniki v hierarhiji rimskokatoliške cerkve in sam nadškof trudili minimizirati pomen dejstva, da je v zvezi z gospodarskimi interesi nekega italijanskega podjetja slovenski kardinal napisal pismo slovenski vladi, bolj je postajalo jasno, da se vse skupaj tudi njim ne zdi povsem nedolžno. Najbolj zgovoren je bil prav Franc Rode, ki je vlado obtožil nekorektnosti. Pravzaprav kar samega predsednika vlade, ki mu je bilo zasebno pismo namenjeno. Kardinal je hkrati seveda poudaril, da je bilo pismo povsem nedolžno. Hm, kod da je doslej napisal že veliko pisem predsednikom vlad, v katerih jih je opozarjal na političnogospodarske teme, ki zadevajo velike korporacije. Rode je bil tak, kot smo ga vajeni. Z besom pravičnika je nadrl vse, ki dvomijo. Saj vse skupaj ni nobena afera. Naredili so jo "naši ubogi novinarji". To je mogoče samo tukaj in samo v bolnih glavah. Malo perverznih. Nič novega torej. Kardinalova diagnoza afere je bila pričakovana. Zanjo so krivi ostanki patoloških pojavov v slovenskih medijih.

A vendarle je šlo po Rodetovem razumevanju pri vsem skupaj tudi za spodrsljaj vlade, ki ji je rimskokatoliška cerkev posebej naklonjena. Da je vse skupaj skrajno, je razumel tudi predsednik vlade, ki se kardinalovega maševanja v ljubljanski stolnici ni udeležil. Ampak saj je bilo dovolj drugih ministrov in tudi ministrica je prišla. Hvala bogu. Kardinal tudi ni pozabil omeniti pozitivnih sprememb na gospodarskem področju. Najbrž je imel v mislih zamenjave uspešnih direktorjev, zato ker niso kompatibilni s politično oblastjo, to najbolj transparentno in daleč najbolj opazno spremembo v slovenskem gospodarstvu v zadnjem letu in pol. Pohvalil je tudi krepitev demokracije. Gotovo se je spomnil poročila ameriškega State Departmenta o stanju človekovih pravic. Ali morda celo izbrisanih. Ob njegovem zadovoljstvu je jasno, zakaj o tem primeru predsedniku vlade ni napisal pisma. In omenil je sprostitev medijskega prostora. Kardinal že ve. Ne gre dvomiti, da so mu bile všeč zamenjave urednikov. Eden od dokazov sprostitve pa je tudi, da je v nedeljo sam zapolnil kar nekaj ur programa TVS.

Ob vsem tem je bilo opravičevanje predsednika vlade na vprašanje POP TV, kako je z odnosi med vlado in rimskokatoliško cerkvijo po aferi Grasseto, videti precej komično. "Saj ti odnosi so popolnoma normalni," je zarežal premier. Še več. "So takšni, kot so bili." Ali res? Potemtakem bi morala biti rimskokatoliška cerkev zaskrbljena. Vendar - brez panike. Predsednik vlade je bil dobronameren. Govoril je samo o tem, da je vloga cerkve kot civilne družbe v slovenskem ustavnem redu jasno določena in da tu ni nikakršnih problemov. Vsaj predsednik vlade jih ne vidi. In rimskokatoliška cerkev tudi ne. Lahko je samo zadovoljna. Počasi postaja državna cerkev. Oziroma vsaj privilegirana verska ustanova, ki ji država namenja precejšnja sredstva, ki ima svoje gospodarstvo in medije ter hkrati izjemen vpliv na javno RTV, ki se uspešno bori za izgradnjo svojega šolskega polja ... Vse to je posledica tako imenovanega sproščanja, politike, ki je bila napovedovana pred volitvami in se je začela izvajati, ko je sedanja vlada prevzela oblast. Da to brez pomoči rimskokatoliške cerkve ne bi bilo mogoče, se zavedata tako vlada kot cerkev.

Podpora rimskokatoliške cerkve na volitvah ni kar tako. Cerkev je mogočen zaveznik, ki pa rad tudi izstavi račune. Kljub temu da sta rimskokatoliška cerkev in država v času vlade Janeza Janše postali tesno povezani in sta si vedno bliže, rimskokatoliška cerkev ni ostala brez ambicij. Kardinalove besede o ginekoloških klinikah, ki morijo, je bil samo nekoliko omiljen ponovni napad na 55. člen ustave. Rodetovo pismo predsedniku vlade o poravnavi z Grassetom je zato toliko bolj pomenljivo. Svoje usluge znajo predstavniki rimskokatoliške cerkve pač dobro izkoristiti. Kako neprijetno se je včasih ukvarjati z njihovimi posredovanji, je mogoče razbrati iz odgovora predsednika vlade, ki je na kardinalovo oštevanje dvoumno povedal, da vsak dan dobi mnogo pisem, ki jih kabinet avtomatično posreduje tistim, ki jih ta pisma zadevajo. Je hotel reči, da Rodetovega pisma niti ni prebral? Ali da je pismo kardinala enako drugim prošnjam, ki prihajajo v njegov kabinet? V odgovoru je bilo mogoče dovolj jasno zaznati kljubovanje vatikanski eminenci.

V Sloveniji vsa ključna mesta že zasedajo ljudje Janševega klana. Vendar moč, ki se je skoncentrirala v predsedniku vlade in SDS, ni moč rimskokatoliške cerkve. Vsaj neposredno ne, čeprav je brez pomoči rimskokatoliške cerkve ne bi bilo. V oblastnem razmerju je gotovo tudi zato čutiti vedno več nelagodja. Predsednik vlade in kardinal pač ne prihajata iz istega generalštaba.