Svetilnik ksenofobije

Gay Pride v Sloveniji še nikoli ni naletel na toliko nasilja. Kot da so skrajni desničarji dobili krila. Pred leti se je to dogajalo v Beogradu in Zagrebu. Slovenija je veljala za strpno, skorajda skandinavsko. Zdaj je drugače. Osrednji mediji so o vsem skupaj poročali zadržano. Bolj na koncu novic in brez pretiranega zgražanja. Kaj hočemo, tako pač je. Znak časa.

Veliko se je te dni govorilo o petnajsti obletnici osamosvojitve. Ob slavospevih in samozadovoljstvu med heroji osvoboditve ni bilo prostora pravzaprav za nikogar, ki ni politični sopotnik sedanje oblasti. Kaj šele za marginalce. Tudi za geje in lezbijke. Mimogrede - v osemdesetih letih je bilo gibanje homoseksualcev pomemben dejavnik demokratizacije in odpiranja socialnega ter političnega prostora. Ljubljanski festival Magnus je bil nekaj posebnega v vzhodni Evropi. A kaj bi to. Zdaj je trenutek desnega populizma in v njem za drugačne ni veliko prostora. Sedanja evropska Slovenija je glede tega videti skorajda manj evropska kot tista izpred dvajsetih let. V Franciji so politiki denimo letos kar tekmovali, kateri bo bolj podprl gibanje istospolno usmerjenih, tudi z udeležbo na letošnji pariški paradi ponosa, v Sloveniji pa so pretežno molčali celo ob fizičnem nasilju nad homoseksualci. Posebej vladajoči so bili popolnoma tiho. V Franciji medtem razpravljajo o pravici istospolnih partnerjev do posvojitve otrok. In Francija v Evropi še zdaleč ni osamljena. Nasprotno - razprava o tem vprašanju je tako rekoč zahodnoevropski standard.

V Sloveniji je kaj takega vedno manj mogoče. Razumljivo, saj postaja vse bolj sproščena država. Tako je napovedoval predsednik vlade pred volitvami in tako tudi je. Komur tip sprostitve ni ljub, ima pravico molčati. In biti spregledan. Izbrisan iz kolektivnega spomina. Ob vedno novih izbrisanih v Sloveniji seveda ostajajo tudi tisti iz zgodovine. Po petnajstih letih svobode in demokracije se jih ni spomnil tako rekoč nihče. Kar je kajpak pričakovano. Desnica, ki je na oblasti, je bila do njih vedno izjemno sovražno razpoložena. Ob izbrisanih so jo še posebej intenzivno obhajala čustva, nabita z iskrenim nacionalizmom. Vendar to, da je bilo izbrisane ob slavljenju zmage povsem neprimerno poudarjati, vendarle priča o zadregi. Gre za nekaj, kar je treba zamolčati, saj ob vznesenosti hkrati zbuja grozo. Približno petim odstotkom prebivalstva države so bile in so še kršene človekove pravice. Kar je kljub vsej nacionalni ihti neprijetno. S tem se pač ne gre hvaliti. Ustavno sodišče je razsodilo, in to večkrat, da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva nezakonit. Kako umazana je zgodba, se konec koncev zavedajo tudi nekateri na desni.

Peter Jambrek je že pred leti govoril o tem, da bi bila znamenita sodba ustavnega sodišča o izbrisanih, ki jo je desnica tako silovito napadala pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami kot politično zlorabo sodne oblasti in celo kot napad na temelje osamosvojitvene zakonodaje, tudi pri prejšnjem, "Jambrekovem" ustavnem sodišču verjetno podobna. Kot je že pred časom povedal Matevž Krivic, je bil 24. junija 1998 Jerovšek edini od sedmih ustavnih sodnikov (Jambrek in Ude sta bila odsotna), ki je glasoval proti temu, da bi se pobude za presojo ustavnosti 81. člena zakona o tujcih sprejele v obravnavo. Tudi Šturm je glasoval za sprejetje pobud, na podlagi česar je potem nova zasedba sodnikov (pod Testenovim predsedstvom) februarja 1999 ugotovila neustavnost zakona in popolno nezakonitost izbrisa. Že junija 1998 je bilo torej pol zadeve pozitivno rešene ob Jerovškovem nasprotovanju in v Jambrekovi odsotnosti. Iz Šturmovega takratnega soglasja, kot pravi Krivic, seveda logično sledi tudi njegova kasnejša pozitivna ocena odločbe ustavnega sodišča aprila 2003, ki jo kategorično še danes odklanja vsa desnica.

Ukrepi in cilji sedanje vladne politike izbrisanim tudi v bližnji prihodnosti ne dajejo nobenega upanja. Slovenska politika do azila to zelo dobro ponazarja. V Sloveniji tujci niso dobrodošli. Posebej ne kakšni črni ali tisti iz Azije ali z Balkana, pa tudi za vse druge je še najbolje, če ostanejo doma. Kakšen kratek turističen obisk je, kot je očitno prepričana oblast, največ, kar domorodci prenesejo. Celo, če gre za nadarjene ljudi. Ob končnici svetovnega nogometnega prvenstva so bile zavrnjene prošnje za azil nogometašem iz Gambije, čeprav je NK Domžale zanje vložil garantna pisma in čeprav ima Gambija velike težave z demokracijo. Nekateri predstavniki opozicije na čelu z njihovim voditeljem so bili konec lanskega leta celo zaprti. Vendar vse to naših oblasti ne zanima. Vlada se je z zakonom o azilu odločila za skrajno restriktivno politiko do tega vprašanja in v skladu z duhom takšne odločitve ravna tudi v konkretnih primerih. Ob tem seveda zagotavlja, da gre za evropske standarde. To sicer drži, le da so ti standardi minimalni. Zakonodajno zaostreni do skrajnosti. V praksi se ta zakonodaja vedno lahko izkaže za še bolj restriktivno. Toliko, da hitro lahko postane povsem neevropska.

Izjave o tem, da smo lahko ponosni, da Evropa v očeh Slovenije ni več nekaj, kar postavlja standarde, so v tem pogledu skrb zbujajoče. Si predstavljate, da bi tako, kot Slovenija ravna z azilanti, ravnali s prebivalci Slovenije, ki bi denimo morali zapustiti državo, če bi se osamosvojitvena vojna razpletla drugače. Ali da bi tako ravnali s tistimi, ki bodo morda morali oditi kdaj v prihodnosti.