Jani Sever

10. 8. 2006  |  Mladina 32  |  Uvodnik

Smola z diplomatsko špijonažo

"Tisti človek, ki nam je to dal, je zelo resen človek. In človek, ki mu je usoda koroških Slovencev in slovenskega naroda bolj pri srcu kot usoda zunanjega ministra."
Karel Smolle, na TVS

Avstrijsko-slovenska diplomatska zgodba, v kateri glavne vloge igrajo zaupne depeše, slovenski veleposlanik na Dunaju in Karel Smolle, bivši avstrijski parlamentarec ter podpredsednik narodnega sveta koroških Slovencev, bi bila lahko prava poletna zgodba. Vendar je več kot le to. Karel Smolle ni Joško Joras. In ko zunanji minister sproži preiskavo o tem, kdo je tujemu državljanu izdal zaupne državne dokumente, to ni več samo folklora.

Zgodba je precej zapletena. Brez spuščanja v podrobnosti gre nekako takole. Karel Smolle je po propadlem poskusu kompromisne rešitve glede postavitve dvojezičnih krajevnih tabel slovensko vlado obtožil, da se je pogovarjala z avstrijsko vlado za hrbtom dela slovenske manjšine. Da je končni osnutek Schuesslovega zakona ne le nič vreden, temveč kar nevaren. Da so se pogajalec koroških Slovencev Sturm, veleposlanik Petrič, profesor Karner, ki je pripravljal kompromisni predlog, in kancler Schuessel pogovarjali o nadaljnjem klestenju kompromisa. In da je beseda tekla tudi o tem, da bi tisti deli slovenske manjšine, ki bi bili pripravljeni na kompromis, iz Slovenije dobili več denarja. Ravnanje slovenske vlade je Smolle pojasnjeval z namigi, da naj bi obstajal diplomatski dogovor o avstrijski pomoči Sloveniji v sporu s Hrvaško, v zameno za popustljivost pri vprašanju ustavnega zakona, s katerim bi v Avstriji rešili vprašanje dvojezičnih krajevnih tabel.

Ministrstvo za zunanje zadeve je vse zanikalo. A zanikanja niso bila povsem prepričljiva. Ministrstvo je trdilo, da ni bilo nobenega pogovora in nikakršnih debat o nagrajevanju bolj popustljivih manjšinskih organizacij. Hkrati je objavilo sporno depešo slovenskega veleposlanika na Dunaju, v kateri je omenil Sturmovo mnenje, da finančni razrez sredstev za manjšinske organizacije na Koroškem ene privilegira, druge pa diskriminira. V diplomatskem jeziku smo torej lahko v resnici brez večjih težav prebrali potrditev Smollejevih obtožb. Vse skupaj pa se je še dodatno zapletlo, ko je Smolle povedal, da ministrstvo za zunanje zadeve depeše ni objavilo v celoti. Izpuščeno naj bi bilo, da se je profesor Karner z avstrijskim kanclerjem sestal na pobudo slovenskega veleposlanika, kancler Schuessel pa je potem poklical Sturma. Kljub tej diplomatski akciji na slovenskem zunanjem ministrstvu še vedno trdijo, da slovenska stran v pogovorih nikakor ni bila udeležena.

Mimogrede, ministrstvo za zunanje zadeve je depešo, s katere je umaknilo oznako zaupnosti, objavilo tako na svoji spletni strani kot v Delu, kjer bil izpuščen del, ki govori, da je do pogovora med Šturmom in Schuesslom prišlo po pogovoru med Karnerjem in Petričem. Sumi so se stopnjevali, ko je Smolle zatrdil, da naj bi o Petričevih aktivnostih govorile še najmanj štiri depeše, in pozval slovensko ministrstvo za zunanje zadeve, naj objavi vse. No, ministrstvo tega ni storilo. Na enak poziv LDS so odgovorili, da to ni smiselno, saj je zahteva utemeljena na Smollejevih izjavah, za katere so že dokazali, da so "neresnične in ničvredne". Predstavniki LDS si jih lahko ogledajo na ministrstvu. Hkrati pa je zunanji minister napovedal preiskavo, kako je Smolle prišel do zaupne diplomatske depeše. Najprej z interno preiskavo, nato s policijo, z vsemi institucijami: "... da pridemo tej zadevi do dna," kot pravi minister. Preiskava o odtekanju zaupnih informacij se je začela.

Medtem bo zadevo preiskovala tudi LDS. Diplomatske depeše naj bi si ogledala predstavnika parlamentarnega odbora za zunanje zadeve in komisije za Slovence po svetu Školč in Gulič. Kaj bosta dognala, je nemogoče ugibati, čeprav je jasno, da Smollejeve trditve ne temeljijo zgolj na poznavanju depeš, temveč predvsem na avstrijskih virih o dogajanju na relaciji Ljubljana-Dunaj in o čezmejnih političnih zavezništvih, v katerih je konzervativnejši del politike v obeh državah kompromis glede postavitve dvojezičnih tabel pozdravil, stranke levo od centra pa so mu nasprotovale. Schuesslov pritisk na avstrijsko opozicijo, naj vendarle sprejme ustavni zakon, češ saj ga podpirajo celo v Ljubljani, ki se ji je avstrijski kancler javno zahvalil v avstrijskem parlamentu, je bil dovolj zgovoren. Avstrija je tik pred volitvami in očitek slovenski vladi, da se je znašla v predvolilni koaliciji s Schuesslovo ljudsko stranko ter Haiderjevimi svobodnjaki, je zato samo preprosta ugotovitev dejstev.

Tudi na Koroškem so bile slovenske organizacije ob razpravi o dvojezičnih krajevnih napisih sprva različnih mnenj. Vendar so na koncu vsi pristali pri oceni, da je bilo zadnje besedilo, v katero je, tik preden je predlog ustavnega zakona prišel na glasovanje v avstrijski parlament, Haiderjevemu krogu uspelo vnesti popravke, nesprejemljivo. Tako je za nazaj sedaj vse skupaj videti kot naiven korak v smer, ki je bila prava predvsem za Haiderjevo politiko. Ali slovensko zunanje ministrstvo tega ni slutilo? Mnenji, da ni dobro, če bi Avstrija to vprašanje reševala z ustavnim zakonom, sta že prej oblikovala tako zunanjepolitični odbor državnega zbora kot pravna služba ministrstva za zunanje zadeve. Minister je ocenil drugače in na koncu doživel poraz. Vse to je treba sedaj nekako prikriti. Zato bo Slovenija lovila vohuna, ki je avstrijskemu državljanu Smolleju izdal vsebino zaupnih depeš.

Preiskava bi utegnila biti zanimiva. Bo vodila v kroge NSi, ki so v Sloveniji Smolleju najbližji? Že to, da Smolle o depešah noče več govoriti, je za slovensko vlado vsekakor uspeh. Zgodba o tem, da je sodelovala pri klestenju pravic slovenske manjšine na Koroškem in bila celo pripravljena plačati podporo Schuessel-Haiderjevemu kompromisu, je namreč več kot neprijetna. Zato ni presenečenje, da se raje kot z vsebino depeš ukvarja s tem, kdo jih je dobil v roke.