Lokalni lakmus

Letošnje volitve ne bodo pomembne samo za tiste premike v občinah, ki so bolj ali manj vezani na lokalno oblast. Konec oktobra bomo imeli doslej najbolj zanimive in zdi se tudi nepredvidljive lokalne volitve doslej. Po vseh preteklih volitvah na občinski ravni so vedno vse stranke trdile, da so se v nekem segmentu dobro odrezale. Priložnosti je bilo veliko in na letošnjih volitvah jih bo še več - v več kot dvesto občinah. A letos bi lahko bile razlike med zmagovalci in poraženci kljub temu precej bolj očitne.

V nekaterih strankah je mogoče, da bi ob morebitnem nizkem rezultatu celo zamenjali predsednika. Za NSi bi bila že stagnacija znak, da bi bilo treba razmisliti o tem, ali ne bi kdo drug stranki prinesel višje mesto v slovenski politiki, kot ga dosega z dr. Andrejem Bajukom. Rezultat NSi je posebej pomemben tudi za predsednika vlade. Ne sme biti previsok, ker bi to pomenilo, da je NSi nekaj glasov pobrala SDS, ne sme pa tudi ogroziti Bajuka, ki je najpomembnejši člen stabilnosti vladne koalicije. Podobno velja za SLS, stranko, ki je praviloma na lokalnih volitvah dosegala zelo dobre rezultate, in tudi Janez Podobnik bi se ob slabem izidu po lokalnih volitvah znašel v precejšnjih težavah. Dosti lažje ne bi bilo niti Karlu Erjavcu, ki je, ko je prevzel vodenje Desusa, napovedoval širjenje baze. Oktobrske volitve bodo prvi test, ali mu je to uspelo. Na vladni strani je brez skrbi za funkcijo predsednika stranke pravzaprav samo Janez Janša. Ponovitve uspeha SDS s prejšnjih državnozborskih volitev najbrž nihče ne pričakuje. A preveliko nazadovanje bi vseeno lahko resno omajalo njen prestiž. Za to, da bi bila največja stranka lahko zadovoljna, bi morala biti vsaj zmagovalka volitev in zavzeti bi morala vsaj Maribor ali Ljubljano. To pa nikakor ne bo lahko.

Stranke koalicije imajo seveda vlado, ki že dve leti potuje po Sloveniji in širi predvolilno dobro voljo z obljubami o novih cestah, industrijskih središčih, tehnoloških parkih in podobnem. Hkrati po tako kratkem času njenih zavez še ni mogoče preveriti. Ob vsem tem ima vlada še Partnerstvo za razvoj in vizijo Slovenije kot svetilnika na vrhu sveta, kar je gotovo motivirajoče. In če hoče biti občina del tega razvoja, je najbrž dobro, da nosi iste barve kot vlada. Posebej ker je znano, da je vlada do tistih, ki niso z njo, lahko tudi precej neusmiljena. Za povrh je začela resno dokazovati, da z razvojem misli resno. Ravno prav resno. Ne toliko resno, da bi s tem preplašila radikalnim spremembam nenaklonjeno prebivalstvo, in ne toliko neresno, da bi ji lahko očitali, da ničesar ni naredila. Po vsem preplahu, ki so ga dvigovale napovedi o enotni davčni stopnji, je postala rešiteljica pred svojimi lastnimi idejami. Finančni minister je celo lahkotno dejal, da zaradi davčne reforme nihče ne bo na slabšem. Jih bo pa kar nekaj, ki bodo na boljšem. Vsekakor všečna poteza. Tako kot ustanovitev novega slovensko-ruskega naftnega podjetja, ki bo imelo sedež v Ljubljani in naj bi od tu osvajalo svet. Pa naj še kdo govori o zaprti Sloveniji!

Ravnanje vlade bo morda imelo bolj malo vpliva na rezultate lokalnih volitev, vendar to za lokalni uspeh nikoli ni povsem nepomembno. Samo nekoliko drugače je s potezami Partnerstva za razvoj, za katerega se zdi, da SD nikakor ne more škodovati. Konec koncev so tudi oni menda preprečili sprejetje enotne davčne stopnje in z lahkoto se mimogrede identificirajo s priljubljenimi ali distancirajo od manj priljubljenih vladnih potez. Borutu Pahorju se vsekakor ni treba bati za funkcijo predsednika stranke, čeprav kot pravi, tako ali tako ne bo več kandidiral za predsednika SD po koncu svojega mandata. A v primeru neobetavnih rezultatov SD bi bile njegove težave lahko kljub temu precejšnje. SD bi morala svoj rezultat konec koncev opazno popraviti in okrepiti vpliv v urbanih središčih, če želi, da bi napovedi o tem, da se pripravljajo na prevzem oblasti, lahko zvenele kredibilno. Naloga je pravzaprav zelo težka. Vendar ne tako težka, kot čaka LDS, ki bi ob nadaljnjem zdrsu popularnosti in izgubi svojega vpliva v večjih urbanih središčih, ki je videti skoraj neizbežen, najbrž nemudoma postala središče notranjih bojev. Stranka ima konec koncev za povolilno obdobje že dolgo napovedan programski kongres, ki lahko postane tudi volilni.

LDS ima tudi sicer očitno največ težav. Nekateri v stranki računajo, da bi lahko samo novi predsednik (izvolitev predsednice niti ni videti mogoča), popeljal stranko v lepše čase in ji oblikoval identiteto. Vendar hkrati ni izključeno, da bi LDS v primeru iskanja novega vodstva razpadla. Model je tako rekoč pri roki, saj se je stranki to že zgodilo v Ljubljani, kjer se obeta največji šov. Bitka za županovanje glavnemu mestu je pomembna ne le zato, ker gre za najmočnejšo občino s simbolno težo, temveč tudi zato, ker se zdi, da se bodo na ljubljanskih volivah vzpostavljala nova politična razmerja. V Ljubljani se bosta namreč spet transparentno pomerili levica in desnica. Nasproti Jankoviću bo stal dr. France Arhar, bankir, ki je sicer politično bližji ruralni SLS kot SDS in je v zadržanem nastopanju pravo nasprotje Jankovića. Vstop Zorana Jankovića v volilno tekmo bi lahko imel dolgoročne posledice. Kot je videti, bo Jankovič, kljub širši volilni bazi, pobiral predvsem glasove SD in LDS. Tudi tiste, ki jih SD in LDS po dolgoletni vladavini v Ljubljani več ne moreta dobiti. V primeru, da bi Jankoviću na volitvah uspelo ne le zasesti županski položaj, ampak tudi izvoliti v mestni svet dovolj svetnic in svetnikov svoje liste, bi bil to lahko tudi zametek nove politične stranke.

Pravi zmagovalci volitev so običajno znani šele po štirih letih. Tako kot koprski župan Boris Popovič, ki je, kot pravijo domačini, spremenil mesto in za katero, kot je videti, ne pomladniki, ne LDS, ne SD v Kopru niso našli dovolj privlačne alternative. Tudi zapor mu ni škodil. Bo mogoče podobno leta 2010 reči za Jankovića? Besede, ki naj bi bile zmerljivke, kot so Srb, zelenjavar, tajkun ..., in ki so se začele bliskovito množiti, pričajo o strahu pred tem na desnici.