Jani Sever

29. 9. 2006  |  Mladina 39  |  Uvodnik

Predsednik naj bo doma

Predsednik republike je napovedal, da do konca leta ne bo potoval. Po vseh zapletih z denarjem, ki ga vlada zanj ne najde, je to tudi edina mogoča poteza. Njegovo ravnanje bo imelo posledice. Slovenska zunanja politika bo odslej še bolj izključno v rokah vlade, kot je bila doslej. In nekateri po svetu se bodo spraševali, kaj se dogaja v neki mali deželi z velikimi ambicijami.

Predsedniku republike ostaja njegova spletna stran in ostajajo mu njegove besede. Te so dovolj jasne. Kako različni sta politiki predsednika republike in vlade se je pokazalo tudi ob reakcijah na predavanje papeža Benedikta XVI. Dr. Janez Drnovšek papeževih besed ni odobraval. Vlada pa je modro molčala. Burne reakcije na papeževe besede so zbližale Vatikan in ZDA. Morda tudi Evropo in ZDA. Slovenski predsednik je ostal na drugi strani, ki ni nepomembna. Predstavlja samo drugačno etiko in razumevanje medčloveških ter mednarodnih odnosov. Dimenzije Drnovškovih potez vsekakor niso nore, banalne ali brez pomena, kot jih zadnje čase želi prikazati vlada. Nasprotno, zdi se, da pogosto predstavljajo avantgardo dominantnim svetovnim politikam. Predsednik vlade, ki se je tako mimogrede zlagal o tem, da naj bi Drnovšek zadnjih petnajst let nikoli ne potoval z rednimi letalskimi linijami, vehementno pravi, da so bile predsednikove poti po svetu nesmiselne in njegovi angažmaji zgrešeni. Za svojo trditev sicer ni ponudil nobenega argumenta. A zato je nič manj vztrajno ne ponavljajo tako rekoč vsi mediji. Je torej predsednik res nor? So bili njegove državniške poti in njegovi mednarodni politični angažmaji res nekaj popolnoma zgrešenega?

Kitajska, Indija in Južna Amerika so najbolj odmevale. Pripombe so bile in so še občasno prav neverjetno ksenofobične in celo rasistične. Češ, kaj ima predsednik za obiskovat neke indijance ali guruje. So bile torej predsednikove poti res povsem iracionalne? Morda za popolne analfabete na področju mednarodne politike. O pomenu Kitajske najbrž ni treba posebej govoriti. O izjemnem položaju hitro se razvijajoče Indije, sosede Pakistana, najbrž prav tako ne. In obisk na prvi modernodobni inavguraciji indijanskega predsednika? Tudi če bi šlo samo za bizarno kurioziteto političnega življenja nekega zelo oddaljenega kontineta, bi takšna pot imela vsaj nekakšen simbolni pomen. Vendar gre za mnogo več. Gre za samo enega v nizu južnoameriških obratov k uporu proti veliki, tako rekoč kolonialni sili Združenih držav Amerike, ki že od sredine devetnajstega stoletja to celino deklarirano razumejo kot prostor svojega interesa, v katerega lahko kadarkoli posežejo tudi s silo. Venezuela in Kuba sta samo najbolj ekstremna primera upora. Govoriti, da je obisk pri Evu Moralesu brez smisla, je zato ena večjih kratkovidnosti. In Darfur? O tem, da bo dogajanje v tej sudanski pokrajini postajalo vse bolj pomembno, najbrž ne dvomi nihče.

O vsem tem se v Sloveniji ne govori ravno veliko. Bolj pomembnih je bilo okoli osemdeset milijonov tolarjev. Je to res tako visoka vsota? V primerjavi s povprečno slovensko plačo je to gotovo precej denarja. V primerjavi s ceno oklepnikov, ki jih bo vlada kupila, zanemarljivo malo. Vsekakor pa je najpomembnejše, da vladi prav njena ravnanja na področju varčnosti ne dajejo avtoritete pri finančnem stiskanju predsednika republike. Ne gre samo za reforme, ki prinašajo za zdaj še nepredvidljive in zato še bolj grozeče finančne luknje, ali za neverjetne vsote za vojaške oklepnike. Primerjava, ki se ponuja ob konkretnem dogodku, odpadlem nastopu predsednika republike v OZN, jemlje sapo. Namesto predsednika republike je pričakovano v New York odšel zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Skromno, čeprav njemu očitno ne more zmanjkati denarja. Njegov program ga bo tam zadržal celih osem dni. Drnovšek je vsekakor nameraval tam ostati precej manj časa. Ampak kaj bi to. Rupel bo v New Yorku delal za Slovenijo pomembne reči. Mimogrede, zadnja dva dneva bosta namenjena njegovima predavanjema na tamkajšnjih univerzah. Glas Slovenije se bo slišal daleč, in to gotovo odtehta vsa porabljena sredstva.

Vlada je seveda prepričana, da je to za Slovenijo najboljša rešitev, in verjetno tudi verjame, da je zunanji minister pač precej bolj vešč v zunanji politiki kot predsednik republike. Ima tudi glede tega prav? Res je sicer, da predsednik republike kakšnih pretiranih pooblastil v zunanji politiki nima. Vendar to še ne pomeni, da bi moral biti tudi tiho in da na zunanjem političnem parketu nima kaj iskati. Formalno s tem nihče nima težav. Bolj nerodne so primerjave veščin. Drnovškove vlade so bile v zunanji politiki uspešne. Z istim zunanjim ministrom sicer, ki pa takrat, ko je šlo za najbolj resna vprašanja, ni imel ravno veliko besede. Vprašanje hrvaško-slovenskih odnosov, ki je vsekakor eno najpomembnejših, je razreševal Drnovšek. Za zdaj je videti, da precej bolj uspešno kot sedanja vlada. Vsaj specialcev ni bilo nikoli na meji in doživeli smo nekakšen sporazum. Ta je bil sicer zavrnjen, vendar je večini na obeh straneh kljub temu jasno, da rešitev na koncu ne bo mogla biti bistveno drugačna od tiste v sporazumu Račan-Drnovšek. Sedanja vlada hoče več, hkrati pa noče arbitraže, za katero se zdaj zavzema Drnovšek in je v resnici najboljša rešitev, tudi zato, ker bi tako izgubili eno izmed iracionalnih predvolilnih tem.

Kljub vsemu odločitev predsednika republike za mednarodni položaj Slovenije najbrž ne more biti ravno usodna. Bolj neprijetna je, ker dokazuje, da je vlada na svojem vrtičku za zdaj izjemno uspešna. Avtoritarna mentaliteta podrejanja, podložena z vztrajnostjo in dobro organizirano medijsko podporo, je še enkrat zmagala. Predsednik republike je ostal na Zaplani. In Slovenija je postala še malce bolj zaplankana.