Uspehi državotvorne revolucije

Želena podoba nove Slovenije, tista, ki jo pripravlja vlada Janeza Janše, je vse bolj neposredno prisotna, čeprav je ena njenih najbolj očitnih lastnosti mimikrija. Pri tem najpomembnejšo vlogo igrajo mediji, ki slikajo realnost po vladnih, oziroma kot bi rekli pomladniki, državotvornih kriterijih. Državotvorna odgovornost in ljubezen do državotvorne vlade zmagujeta z roko v roki.

Državotvorna drža seveda včasih predpostavlja, da je ljubezen do državotvornosti postavljena pred resnico. Posebej kadar gre za zunanjepolitične teme. Denimo za odnose s Hrvati, ki menda črtijo vse, kar leze in gre v Sloveniji. Tako nekako je vsaj prepričan zunanji minister. Državotvorno potem mediji začnejo dihati skupaj s specialci, razporejenimi na meji, ki je sicer katastrska - torej takšna, kot si jo želi Hrvaška. A kaj bi to. Pomembno je, da so vsi skupaj državotvorni. Tudi v notranji politiki državotvornost ne počiva. Predsednik republike, ki ni povsem v sozvočju z vladnimi načrti, deluje nedržavotvorno. Postal je zapravljivec. To, da edini ni dobil dodatnega denarja iz proračunskih rezervacij, ne šteje. Tudi laži ob argumentiranju predsednikove nedržavotvornosti niso problem. Še lažje je pozabiti, da bi bilo z njegovim budžetom gotovo vse v redu, če ne bi pogosto nasprotoval konkretnim vladnim potezam. Tako kot je vse v redu s tistim delom opozicije, ki je pristal v Partnerstvu za razvoj in se s tem uvrstil med državotvorne politične subjekte. Drugi del je ob svojih notranjih težavah vreden samo pomilovanja. Interpelacija, vložena proti kulturnemu ministru, je tako lahko sicer utemeljena, kot je ugotovila večina medijev, ampak kljub temu zgrešena.

Državotvorni mediji postajajo vse bolj objektivni. Kljub vsakodnevnim zgodbam o cenzurah v skoraj vseh medijskih hišah, ki krožijo v novinarskih krogih. Redki se upajo izpostaviti oziroma vsaj povedati, da je do cenzure res prišlo. Primeri, ki ostajajo skriti, kljub temu niso nedolžni. Hkrati je postalo običajno, da o tem, kaj bodo politiki povedali, kdaj in komu ali s kom se bodo soočili, v državotvornih medijih odloča oblast. Treba ji je prisluhniti. Še več, treba je tudi razumeti in čutiti, kaj hoče. Ob posegih v medijski prostor je videti zaplet okoli dokumentarca o povojnih pobojih, katerega avtor je bil sedanji direktor RTVS in je pred volitvami obveljal kot hud primer cenzure, skorajda smešen. Po programski shemi predolgi dokumentarec je bil namreč predvajan in program zaradi njega celo nekoliko prestavljen. Danes prestavijo novinarke in novinarje. Tistim najboljšim grozijo premestitve v kazenske oddelke. Veliko se jih že zdaj ukvarja s temami, ki niso "njihove". Drugim grozi delo za črno kroniko, ker so napisali neobjektiven komentar, ali na primer prestavitev v zunanjepolitično redakcijo, kljub temu da je tam že tako ali tako preveč ljudi, ki se jim hkrati zmanjšuje prostor za objavljanje. Tudi kakšna lokalna dopisništva so lahko primerna kazen za profesionalnost.

Nerodno je, da državotvornim medijem medtem naklade in gledanost drsijo navzdol. Delo nezaželenih novinark in novinarjev je bilo namreč praviloma najboljše. Najbolj objektivno. Najbolj resnicoljubno. Najbolj udarno. Nevšečni so tisti, ki so tudi prejšnjim vladam postavljali najbolj neprijetna vprašanja. Samostojnost, individualno prepričanje, spoštovanje novinarskih standardov, vse to je premalo. Pravi znak državotvornosti, kot jo razume oblast, je odpoved profesionalnosti, kadar je to potrebno zaradi višjih ciljev. Državotvornost se dokazuje s pripadnostjo pomladni politični ideji. Tu za samospraševanje ni prostora. Predsednik programskega sveta RTVS, ki je to mesto prevzel kot predstavnik civilne družbe, danes vodi Zbor za Ljubljano, ki vodi predvolilno bitko pomladnega kandidata za ljubljanskega župana. Direktor in urednik v senci največjega dnevnika je nekoč na volitvah kandidiral za prvo vladno stranko. Državotvornost je s tem zagotovljena. In ostali mediji? V Sloveniji še vedno obstaja prostor, kjer je mogoče slišati tudi drugo stran in tretjo in četrto ... Vendar politične intervencije niso omejene zgolj na Delo in RTVS. Državotvornost je treba dokazovati in vlada ima v gospodarstvu dovolj mehanizmov, da pridne nagradi, poredne pa kaznuje.

Normalno je, da vsega tega večina ne vidi. Slovenija je ekonomsko sorazmerno uspešna dežela. To je tisto, kar šteje. Ostalo so umazane podrobnosti. Da bo z davčno reformo izgubil državni proračun, ki ga bo treba napolniti. Da se niti ekonomisti niti gospodarstveniki s predsednikom vlade glede učinkov davčne reforme ne strinjajo. Da klientelizem dobiva krila. Da je oblastna aroganca vedno večja. Da se območje svobode krči. Da rimskokatoliška cerkev pridobiva posebno mesto v družbi in je vedno bolj zvezana z državo. Da se ljudje delijo na državotvorne in nedržavotvorne. Zdi se, da celo obračun s predsednikom republike, ki ga je učinkovito izpeljala državotvorna politično-medijska naveza in je bil tako zelo očiten, ni ničesar spremenil v zavedanju o mehanizmih, ki trenutno vladajo v slovenskem medijskem prostoru. Nasprotno, potrdil je, da je oblast že vzpostavila svojo mrežo, ki sega prek vsega televizijskega, radijskega, časopisnega in revijalnega spektra. Predsednik vlade je lahko zadovoljen. Z manipulacijami mu je uspelo vsaj deloma diskreditirati predsednika republike. Kaj šele lahko stori z drugimi nasprotniki oziroma nevšečnostmi, ki mu bodo v naslednjih letih križali pot in načrte. Mehanizem deluje, treba ga je samo še izboljševati.

Nič seveda ni večno in tudi imperij državotvorne revolucije se bo nekoč izpel. Tisto, kar zbuja nelagodje, je premierovo prepričanje, da se to sploh ne bo zgodilo. Pred kratkim je na shodu svoje stranke v Izoli dejal, da se je bitka komaj začela. Bitka za svetilnik na vrhu sveta. Kdor tega cilja ne razume ali ne verjame, da ga je mogoče doseči s sredstvi, ki jih uporablja vlada, je enostavno nedržavotvoren in bi ga bilo priporočljivo cenzurirati.