Vedeli so, kaj delajo

Slovenska policija ni brez izkušenj z najrazličnejšimi shodi. Navsezadnje je bila ta slovenska policija tista, ki ji je uspelo ustaviti protestnike iz različnih krajev nekdanje Jugoslavije, ko so v času tako imenovane jogurtne revolucije želeli sredi Ljubljane Slovencem "pomagati" do resnice o republiškem političnem vodstvu. Veliko izkušenj so si policijski specialci in prav tako drugi policisti nabrali tudi ob različnih navijaških konfliktih. Slovenska policija je na primer nadzorovala vse proteste zoper vstop Slovenije v Nato, ob srečanju Bush-Putin pa je že na meji ustavila protestnike. Z drugimi besedami: slovenska policija je usposobljena, zna nadzorovati vsakršne shode in zna oblikovati koncept nadzora protestnega shoda.

Slovenska zakonodaja predpisuje tudi postopek organizacije shoda. Treba ga je prijaviti, in kdor tega ne stori, mu grozi mandatna kazen. Ko kmetje želijo na cesti postaviti zaporo, najprej pridobijo dovoljenje. Ko so bile na primer 22. julija letos pred Centrom za tujce na Velikem otoku pri Postojni demonstracije, je policija svoje grobo ravnanje z demonstranti utemeljevala tudi s tem, da shod ni bil prijavljen. "Organizatorji niso imeli ustreznega dovoljenja za potek in organizacijo shoda," je takrat sporočilo ministrstvo za notranje zadeve.

Zakaj se torej omenjenih navodil in zakonskih pravil policija ni držala v soboto, ko so se vaščani Ambrusa odločili, da bodo izpeljali shod? Vaščani Ambrusa in njihovi somišljeniki dovoljenja niso imeli. Vendar se ministrstvu tega tokrat ni zdelo potrebno poudariti s posebnim sporočilom za javnost.

Zakaj je uniformirani policist pred vaško gostilno zbirajočim se protestnikom vnaprej razlagal, da jim policisti neprijavljenega shoda ne bodo omejili, da bodo lahko odšli do hiše Strojanovih, da pa jim bodo preprečili fizični stik z romsko družino? Zakaj policisti, ki so bili v vasi že zgodaj popoldan, niso ustavili domnevno samoporajajočega se shoda? Zakaj so dovolili združitev različnih skupin iz različnih vasi v eno, petstoglavo množico? Od kdaj policisti mirno gledajo, ko skupina ljudi pripravlja kres na robu zasebnega zemljišča, in ne opozorijo zbranih, da tega ne smejo? Zakaj, navsezadnje, policisti niso popisali udeležencev nezakonitega shoda?

Policija je imela na podlagi dosedanjih izkušenj in odzivov v dneh pred dogodkom tudi dovolj podatkov, da bi zlahka pripravila realističen varnostni načrt. Vedela je torej, kaj se lahko in kaj se bo zgodilo, če shod bo.

Mimo tega, da je policija kršila svoja pravila, da ni izvajala resnega varnostnega načrta, da ni preprečila, da bi vaščani izpeljali strahovit pritisk na družino Strojan, da je ta zapustila svojo hišo in lastno zemljišče, ni mogoče. Policija namreč tako lahko ravna le, če ima takšna navodila. Ni je policijske postaje, posebne enote policije ali pa policijske uprave, ki bi tako ravnala na svojo pobudo.

Na drugi strani pa imamo drugo dejstvo: le s pritiskom petstoglave razgrete množice, ki jezno vpije in kuri ogenj, je mogoče človeka pripeljati v tak položaj, da se v strahu za svoje življenje in življenje otrok odpove svoji hiši in svoji zemlji. Je to prostovoljna odločitev ali odločitev pod prisilo? Nedvomno drugo. Hujše prisile si živ človek ne more zamisliti.

A za oblast in tam prisotnega ministra za notranje zadeve Dragutina Mateja je bilo zelo pomembno, da je romska družina svojo hišo in svoje zemljišče zapustila domnevno prostovoljno. Ko je prišel čas za fototermine, so prostovoljnost odločitve omenjali vsi ministri in drugi predstavniki oblasti.

Zakaj je prostovoljnost tako pomembna? V trenutku, ko po takšni preselitvi romske družine ni mogoče ugotoviti nedvoumne prostovoljnosti, se namreč država in njen aparat znajdeta v hudih težavah. Če ni prostovoljnosti, je slovenska država - udeležen je bil najvišji predstavnik državne oblasti, minister za notranje zadeve - sodelovala v skrajno nevarnem in protizakonitem postopku. Kršila je temeljne pravice neke družine, ji omejila svobodo, predvsem pa je ni zavarovala, ko je ta varstvo države najbolj potrebovala. Zakaj poudarjamo varstvo države? Ker imajo Strojanovi do tega varstva vso pravico, tako v skladu s slovensko ustavo kot z mednarodnimi konvencijami, katerih podpisnica je Slovenija. Poleg tega predstavniki oblasti niso imeli nobene pravice, da bi družini postavljali pogoje - da so ji torej pripravljeni pomagati le, če bo v zameno za pomoč države odšla s svoje zemlje in zapustila svojo hišo. To je v nasprotju s temeljno dolžnostjo države. Deklaracija Združenih narodov o človekovih pravicah tudi poudarja, da ima vsak pravico do varstva pred nadlegovanjem in vmešavanjem v njegovo zasebno življenje, v njegovo družino, v njegovo stanovanje.

Zakaj se torej predsednik vlade Janez Janša tako jezi na varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka, ker je o primeru Strojan obvestil Svet Evrope? Zato, ker v prostovoljnost odločitve romske družine, ki je država ni zavarovala pred množico, temveč je množico v zadnjem dejanju - prepričevanju Romov, naj se odpovejo svojemu premoženju - celo uporabila, v resnih institucijah, na primer v Svetu Evrope, ne bo verjel nihče. Ni se mogoče prostovoljno odločati pod takim pritiskom. Sploh se ni mogoče odločati, če ti okoli hiše hodi petsto ljudi, kriči, poziva k linču, kuri ogenj. Pri čemer je ena izmed barak že pred tem pogorela.

Govoriti, da so se Strojanovi prostovoljno odločili, je torej cinizem brez primere. Zdaj, ko so se strasti ohladile, so se tega počasi začeli zavedati tudi vladni možje. Sicer se na odločitev varuha človekovih pravic, da o dogodku obvesti Svet Evrope, ne bi odzvali tako sovražno.