14. 11. 2006 | Mladina 46 | Uvodnik
Nekaj je treba storiti
Dogajanje v Ambrusu, še bolj pa dogajanje, ki je posledica ambruških dogodkov, ima stranskega dobičkarja. Ni še bilo volitev, državnozborskih, lokalnih, končanih ali nekončanih, ki bi jih mediji analizirali tako kratek čas. In naključni stranski dobičkar je politika, strankarska, ki je z Ambrusom dobila odmor, da si je po volitvah vsaj kolikor toliko opomogla in si pripravila argumente, zakaj je bil rezultat, dejstvom navkljub, dober oziroma vsaj ne tako slab.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
14. 11. 2006 | Mladina 46 | Uvodnik
Dogajanje v Ambrusu, še bolj pa dogajanje, ki je posledica ambruških dogodkov, ima stranskega dobičkarja. Ni še bilo volitev, državnozborskih, lokalnih, končanih ali nekončanih, ki bi jih mediji analizirali tako kratek čas. In naključni stranski dobičkar je politika, strankarska, ki je z Ambrusom dobila odmor, da si je po volitvah vsaj kolikor toliko opomogla in si pripravila argumente, zakaj je bil rezultat, dejstvom navkljub, dober oziroma vsaj ne tako slab.
V nedeljo je res drugi krog županskih volitev, a strankarski politiki je bila mera vzeta že 22. oktobra. In dve stranki se bosta morali v rezultate volitev močno poglobiti. Na eni strani največja vladna stranka SDS, na drugi pa njena predhodnica LDS.
Zakaj SDS? Glede na lokalne volitve leta 2002 je rezultat izboljšala, proporcionalni volilni sistem pa je stranki na ravni občin zaradi majhnih številk in velikega odpada glasov ustvaril še dodatne svetniške sedeže in ji s tem podelil veliko moč. A dejstva so kruta: rezultat volitev je hkrati pokazal, da je SDS v dveh letih od volitev v državni zbor uspela razočarati ali odgnati večino tistih sredinskih volilcev, ki jih je s svojo retoriko in nastopom prepričala leta 2004. Zato so lokalne volitve za največjo stranko v državi hud opomin, ki se tik pred drugim krogom volitev med drugim kaže tudi v težavah njenih kandidatov za župane, pri čemer kot najizrazitejši primer izstopa mestna občina Maribor. Za Gregorja Pivca se tako pred drugim krogom volitev podpora SDS kaže kot mlinski kamen. In na drugi strani, trdo rečeno: kaj pa Kangler kot kandidat za župana Maribora ima, razen tistega, česar nima - torej podpore SDS?
Pohod na medije in gospodarstvo ter javni sektor, aroganca do socialnih partnerjev in socialnega dogovarjanja, vse več ekscesov novih oblastnikov, od preprosto preveč prestižnih avtomobilov in drugega bahaškega vedenja do brezsramnega izplačevanja nagrad in sejnin za članstvo v nadzornih svetih (ta izplačila pogosto večkratno presegajo nagrade, ki so si jih izplačevali predhodniki in na katerih kritiki je med drugim temeljil pohod na oblast) - vse to je danes SDS, in prav to so tiste stvari, ki jih, navkljub trudu z mediji, vidijo volilci. Z drugimi besedami: če bi bil danes Janša v opoziciji, bi o ravnanju te vlade že napisal novo pismo Nekaj je treba storiti. In le politik, ki podcenjuje volilce, lahko živi v prepričanju, da tega razraščanja, tako skreganega z vsemi volilnimi napovedmi, ne bodo opazili.
Za LDS je bilo v dneh po volitvah večkrat zapisano in izrečeno, da rezultati volitev kažejo, da si stranka še vedno ni opomogla po volilnem porazu leta 2004 in da ji ni uspelo nagovoriti svojega volilnega telesa. Morda tudi to drži. A še bolj drži, da si LDS še vedno ni opomogla od odhoda Janeza Drnovška. Spomnimo: LDS je šla na zadnje lokalne volitve tako, da je njen dolgoletni predsednik hkrati kandidiral za predsednika republike. In ko je LDS leta 2002, podobno kot letos SDS, na lokalnih volitvah sicer zmagala, so vsi njeni voditelji razumeli rezultat kot zaupanje, izraženo njim, ne pa zaupanje, izraženo LDS, ki jo je posredno Drnovšek zadnjič vodil na volitve. Volilci so torej že leta 2002 LDS poslali podobno sporočilo, kot so ga pred tremi tedni poslali SDS.
Danes se analize o LDS spet začnejo in končajo pri enem imenu: tokrat je to Jelko Kacin. Nobenega dvoma ni, da je Kacin kot predsednik LDS slaba izbira. Izbran je bil tisti, ki naj bi bil najboljši odgovor na Janeza Janšo. In to celo drži. Vendar pa vodje ene stranke ne more definirati vodja druge stranke, ker takšen način izbiranja predsednika stranke zanemarja bistvo - volilce in njihove preference. Poleg tega pa Kacin ne more biti glavni in edini krivec za usihanje LDS. Tako kot leta 2004 ni bil Tone Rop tisti, ki je bil vsega kriv.
Kot je sredi 90. zapisal Vlado Miheljak: LDS je kot Elizabeth Taylor, ki je vsako krizo najprej pogasila s torticami, potem z viskijem, na koncu pa s poroko, ki je začasno potlačila vse težave. In ko je v stranki po prvih demokratičnih volitvah prišlo do notranjih bojev med konzervativnimi in liberalnimi, ZSMS-jevsko in podjetniško strujo, je LDS težave rešila tako, da je stopila v "zakon" z Drnovškom. In leta 1994 je sledil združitveni kongres med liberalci, demokrati, zelenimi in socialisti, kjer je bil spet osrednji povezovalni element Drnovšek.
Toliko porok, da se je v omejenem političnem prostoru koncept izpel. Ko je osem let pozneje iz stranke odšel Drnovšek, so se liberalci spet prepoznali v svojih starih vlogah in starih razlikah. In danes? LDS se štiri leta po "ločitvi" in po prvem obdobju domnevne svobode, če ostanemo v vpeljanem svetu prispodob, sooča z vsemi sindromi ločenca, ki se ne more sprijazniti z novim položajem in v kritičnih trenutkih še vedno upa, da se da preteklost vsaj malce še podoživeti, če se že oživeti ne da, hkrati pa do nekdanjega partnerja čuti in kaže vso paleto čustev - od sovraštva do hrepenenja. Pri čemer upanje ves čas ohranja.
Marsikdo koraka naprej nikoli ne naredi. In dalj kot traja to obdobje, manj možnosti ima, da se iz položaja izvije. Nekaterim, ni jih malo, pa to ne uspe nikoli.
LDS se je torej dve leti po volitvah, na katerih so jo volilci prestavili v opozicijo, znašla pred vprašanjem nadaljnjega obstoja. Tega stanja ni mogoče poimenovati drugače. In zmaga Zorana Jankovića v Ljubljani ji daje vedeti, da se lahko tudi na državni ravni pojavi nekaj novega. Najslabše, kar lahko stranka v nastali situaciji stori, pa je, da zamenja še enega predsednika. Pred drugim krogom lokalnih volitev o tem v LDS sicer ne govorijo na glas, a mika jih, da bi izbrali to pot. Da se LDS vse to dogaja že med prvim in drugim krogom volitev, pa kaže le na globino krize.