Manj splavov, več otrok?

"Pristojni organ poostri standarde zdravniške komisije, ki obravnavajo predlagane splave. Država krije stroške splava samo v primeru, da je ta po oceni zdravniške komisije nujen za zdravje nosečnice. V nasprotnem primeru se prekinitev nosečnosti izvede na stroške nosečnice."
Janez Drobnič v Strategiji za dvig rodnosti v republiki Sloveniji

Pred dvema letoma, ko je predsednik vlade Janez Janša predstavil program nove vlade, je kot prednostni cilj izpostavil dvig rodnosti. Nizka rodnost je evropski in slovenski problem. Problem, ki ne nazadnje ustvarja vse višje stroške, ki jih mora zaradi porušenih razmerij med generacijami kriti država. Zato je bil ta cilj vlade sprejet na vseh straneh z odobravanjem. Res je sicer, da je Slovenija na sistemski ravni že doslej storila veliko, saj je država z enim najdaljših porodniških dopustov, s spodobnimi nadomestili za čas odsotnosti z dela in z veliko drugimi rešitvami, ki naj bi omogočale lažje odločanje za starševstvo. Primerjave z drugimi evropskimi državami Slovenijo vedno znova uvrstijo na vrh lestvice. Vendar pa nataliteta kljub temu pada oziroma v boljših letih le stagnira.

Kaj je za svoj prednostni cilj v dveh letih storila vlada? Bili sta dve tiskovni konferenci, na katerih je minister za delo Janez Drobnič med drugim napovedal skorajšnjo predstavitev strategije za dvig rodnosti. Predstavljen je bil nevladni projekt Družini prijazno podjetje, ki naj bi stimuliral podjetja, da delo organizirajo tako, da bo prilagojeno staršem, ministrstvo za delo pa je projekt podprlo.

Na drugi strani pa se je spremenila davčna obravnava starševstva. Ne na bolje: najhujša obremenitev za mlade družine je namreč še vedno reševanje stanovanjskega vprašanja, ki pa od leta 2007 ne spada več med davčne olajšave. S tem so prav te družine z davčnega vidika glede na preostalo prebivalstvo pomembno nazadovale. Na predlog vlade je bil sprejet tudi zakon, s katerim se je socialna varnost brezposelnih zmanjšala, ministrstvo za delo pa pripravlja tudi spremembe zakona o delovnih razmerjih, s katerimi se bo zmanjšala tudi varnost zaposlenih oziroma njihovih delovnih mest. Zakaj navajamo zadnja dva zakona ter davčno obravnavo naložb v reševanje stanovanjskega vprašanja? Ker vse relevantne raziskave kažejo, da na odločitev za otroke bistveno vplivata občutek varnosti dohodkov oziroma zaposlitve na eni strani ter zmožnost dolgoročne ureditve stanovanjskega vprašanja na drugi. Maja objavljena raziskava o vplivu zaposlitve na starševstvo je dala trd odgovor na vprašanje, zakaj je v Sloveniji rodnost na nizki stopnji. Prvi pogoj za odločitev za otroka je občutek varnosti, ta pa izhaja predvsem iz varne zaposlitve. Raziskava je pokazala, da je v slovenskih podjetjih pogosta diskriminacija zaposlenih zaradi starševstva, delodajalci pa to predstavljajo kot nekaj samoumevnega, del novega reda. Zaposlovanje za določen čas je selekcijski mehanizem, starševstvo je omejitev za napredovanje, negativni odzivi na bolniške in porodniške dopuste so redna praksa. Občutek varnost je v upadanju.

Še preden je ministrstvo za delo ta teden predstavilo strategijo dviga rodnosti, je vlada del potez, ki dvig rodnosti dejansko le še bolj ovirajo, že izpeljala. Vendar pa to ne pomeni, da je zato predstavljena strategija slaba ali nesprejemljiva. Vključuje namreč nemalo dobrih namer, med drugim predlaga uvedbo posebnih premij za zgodnejše odločanje za otroka, spremembo financiranja vrtcev, uvaja tako imenovano prvo stanovanje za določen čas itd. Govori pa tudi o pravici do splava.

Odločitev za otroka in pravica do splava nista in ne moreta biti povezani vprašanji. Še več: v nobeni resni razpravi ali raziskavi se kot oblika dvigovanja rodnosti ne omenja omejevanje dostopa do splava. Ne leta 2006. Pravica do splava je eno, odločanje za starševstvo pa drugo. Izvedba pravice do splava naj bi bila danes zgolj stvar zdravstvenega sistema, dvig rodnosti pa je vprašanje, ki se rešuje s spremembami na področju stanovanjske, socialne, delovnopravne, davčne in drugih politik.

In vendar se je prav to znašlo v predstavljeni strategiji za dvig rodnosti v Sloveniji. Med ukrepi je namreč naveden tudi ukrep z naslovom Plačilo splava: "Pristojni organ poostri standarde zdravniške komisije, ki obravnavajo predlagane splave. Država krije stroške splava samo v primeru, da je ta po oceni zdravniške komisije nujen za zdravje nosečnice. V nasprotnem primeru se prekinitev nosečnosti izvede na stroške nosečnice."

Kaj to pomeni? Da se kriteriji za dostop do ustavne pravice zaostrijo. Da se z zaostritvijo kriterijev vsaka ženska, ki bi se odločila za splav, stigmatizira (kot da že sama intimna odločitev za splav ni dovolj težka in odgovorna), saj zaostritev postopka avtomatično pomeni drugačno obravnavo in postopke dokazovanja. Predvsem pa se s prenosom stroškov splava na nosečnico pravica zlasti za socialno šibkejše dejansko omeji, saj ti stroški niso nizki, ocene vrednosti posega se namreč gibljejo od 60.000 do 80.000 tolarjev. Trdo rečeno: s tem bo morda državi celo uspelo, da bo na leto nekaj socialno najbolj šibkih prisilila, da otroka obdržijo proti svoji volji. A to je nasilje. Poleg tega ni mogoče izključiti tudi nestrokovnih posegov v stisko prignanih.

Morebiti je treba omeniti, da je število splavov v Sloveniji z 19.138 leta 1981 padlo na 5851 leta 2005 ter da smo po lestvicah WHO med državami z najnižjo stopnjo splavnosti. Če pa ministrstvo za delo vseeno ocenjuje, da je v Sloveniji splavov preveč, naj izvede akcijo ozaveščanja mladih o preprečevanju nezaželene nosečnosti. Naj uvede programe pomoči tistim, ki se za splav odločajo zaradi socialne stiske, pa čeprav si otroka želijo. Naj zaščiti zaposlene pred samovoljo delodajalcev. Naj kaznuje delodajalce, ki ženske silijo, da podpisujejo bianko odpovedi za primer nosečnosti. Pravico do splava pa naj pusti pri miru. In predvsem: naj omejevanja pravice do splava ne predstavlja kot del strategije za dvig rodnosti.