Osvobojenci

Na polovici mandata vlade Silvia Berlusconija se je v italijanskih medijih pojavila debata o uporabi besede režim. Najbolj trdi analitiki italijanskega premiera in njegove vlade so namreč začeli uporabljati ta izraz zaradi vdiranja vlade v javne medije, vprašljivih izjav, ki so odmevale tudi v tujini, posegov v gospodarstvo itd. Je prav uporabljati besedo režim, mar ni zven te besede preveč negativen in avtomatično spominja na nekatere totalitarizme, je bila nato rdeča nit javnih polemik. Ne moremo uporabljati besede režim za demokratično izvoljeno vlado, je vztrajala ena stran, in druga je trdila, da način izvolitve ni jamstvo, da se neka demokratično izvoljena vladajoča koalicija zaradi svoje narave in dejanj ne more izroditi v režim - ta beseda pa tudi še ne pomeni totalitarizma.

Zakaj navajamo omenjeno debato? Medtem ko je tujina trdo ocenjevala Silvia Berlusconija, je Italija debatirala o teži besede. Seveda je že takrat javno nastopalo tudi nekaj neizprosnih kritikov Berlusconija, pa vendar ne dovolj, da bi se lahko reklo, da gre za oceno res pomembnega dela družbe. In prav nič ni kazalo, da lahko te ocene zamajejo javno podporo, ki jo je imel Berlusconi vsem čudnim in vprašljivim potezam navkljub. Tudi večina odgovorov na vprašanje, ali bo Berlusconi dobil leta 2006 še en mandat, se je glasila: zelo verjetno. Na eni strani zaradi šibke levice, ki da ne zmore prebroditi volilnega poraza, poleg tega je razdrobljena, edini koncept, ki ga ima, pa je ponovna kandidatura Romana Prodija za skupnega kandidata levice. Na drugi strani pa zato, ker je Berlusconi italijanski naciji s svojimi enostavnimi, populističnimi koncepti všeč, ker je všeč višjemu, srednjemu in nižjemu razredu, všeč severu in jugu.

Pa ne gre za morebitne vzporednice, ki bi pripeljale do sklepa, da bi se v Sloveniji lahko zgodba ponovila. Kot je namreč mogoče navajati italijansko zgodbo, je enako prepričljiva tudi francoska izkušnja, ki ima drugačen konec. Ost namreč usmerjamo v dejstvo, da dve leti po postavitvi vlade v Italiji še ni bilo kritične mase tistih, ki bi na podlagi lastnih izkušenj govorili o delovanju Berlusconijeve vlade, debate pa so se odvijale na ravni je to režim ali ne ter o posameznih potezah vlade. Masa generalnih kritičnih ocen je bila majhna, tisti, ki so bili kritični, pa so bili hitro označeni za levičarje, kritikastre in podobno. Šele pozneje se je v Italiji na Berlusconijev režim vsul plaz kritik, razkritij in neizprosnih ocen.

Še pred letom so bili javni kritiki vlade v Sloveniji pretežno osamljeni. Seveda je bila kritična opozicija, vendar - je le samo opozicija, z vsemi svojimi grehi. Ad hoc, na posamezne zakone, primere in poteze so se odzivale skupine kritikov, vendar pa kritična ocena vlade kot celote ni bila izražena iz dovolj velikega in raznolikega zbora. In kako je danes? Navkljub dejstvu, da je vpliv vlade na medije vse večji, da nova garnitura na javni RTV poskuša vpeljati svoje kadrovske piramide in zagotoviti boljši nadzor, je do vlade kritičnih prispevkov tudi veliko. Lahko smo kritični do javne RTV, ampak mimo tega dejstva ni mogoče. Na javnem zavodu lahko torej kritike poskušajo omejevati, a vseh ne morejo. Preveč je namreč tudi že ljudi, ki sami govorijo - in katerih izjave mora tudi javna televizija objaviti. Tudi Vida Petrovčič govori o svojem primeru in se pojavlja v vse več medijih. In naslednji mesec ali teden se bo pojavil kakšen javni uslužbenec, ki bo tudi začel govoriti. Že zdaj jih ni malo.

Kdaj se torej na vlado, naj ima ta še tako moč in naj imajo ljudje še tak občutek nemoči, vsuje opisani plaz? Kdaj začnejo govoriti profesorji na fakultetah? Kdaj uslužbenci po ministrstvih, novinarji, pisatelji in ostali kulturniki? Kdaj direktorji? Ko ugotovijo, da zaradi tega ne bodo nič izgubili oziroma da ne morejo več nič izgubiti. Kaj pa še lahko izgubi Vida Petrovčič? Ko človeka pripeljejo tako daleč, da mu ne morejo več ničesar vzeti, da ima le še svoje dostojanstvo, ta spregovori. Absurdno: tisti, ki nanj pritiskajo, ga na koncu potisnejo tako daleč, da ugotovi, da nima več kaj izgubiti, s tem pa ga dejansko osvobodijo.

Seveda so to le prvi primeri in morda bo vse skupaj za nekaj časa tudi zamrlo. Morda. Morda pa bo že jutri vstal neki kolektiv, ki bo ugotovil, da je že osvobojen na opisan način. Morda so to policisti. Morda v nekem trenutku kakšen zavod, medij ali pa vodstvo kakšnega podjetja. Vedno nekdo prebije zavezo molka, ki nastane zaradi strahu.