Nedotakljivi in sproščeni

Ko gre za financiranje političnih strank, med politiki velja nekakšno tiho pravilo nenapadanja. Če mediji razkrijejo, da je ena izmed političnih strank nezakonito financirala svojo volilno kampanjo, se naslednji dan veljaki drugih strank ne poženejo na tiskovne konference, da bi na njih izrazili ogorčenost nad ravnanjem konkurentov. Ne, preprosto se vsi potuhnejo in čakajo.

Zahteva po transparentnosti porabe javnih sredstev in sejanje dvoma o dejanski namenskosti porabe državnega denarja sta bila poleg populizma temeljna elementa volilne kampanje SDS leta 2004. In če se je kateri od očitkov liberalni demokraciji prijel v javnosti, je bila to prav domnevna prepletenost med javnim in zasebnim kapitalom, ki naj bi se bila kazala skozi domnevno bogatenje vrhov nekdaj največje stranke. Nazadnje je bilo že čisto vseeno, kaj je res, kaj ni, je kdo res nezakonito prišel do stanovanja ali ne, je kdo res povezan s kakšnim podjetjem ali ne. SDS je s poudarjanjem pokvarjenosti, skorumpiranosti in domnevnega osebnega okoriščanja uspelo pridobiti del volivcev, hkrati pa povzročiti dvome in apatijo v sredinskem volilnem telesu, ki se zato v večjem številu volitev sploh ni udeležilo. A kaj je bil takrat namen? Dokazati, da je vladajoča politika pokvarjena.

Na seznamu podjetij, ki so financirala lansko volilno kampanjo, se je znašlo presenetljivo veliko podjetij v državni lasti. Ta podjetja ne smejo strankam dati niti tolarja, saj je takšno poslovanje izrecno prepovedano. Pa vendar se je lani to zgodilo. Največ denarja je na ta način prejela pričakovano - preprosto zato, ker je njen vpliv najmogočnejši - prav največja vladna stranka, SDS.

Ko so mediji razkrili, da zagotovila predsednika vlade, da je bil za najem reševalnega helikopterja opravljen javni razpis, niso točna, se je predsednik opravičil. Kaj bo storil tokrat? Bodo stranke sredstva, ki so jih na podlagi dogovorov dobile od državnih podjetij, vrnile? Bo SDS denar vrnila? Predvsem pa - kakšne odgovore bodo javnosti ponudili tokrat? Bodo ponavljali besede svoje tiskovne predstavnice, iz katerih izhaja, da v vodilni stranki v državi ne vedo, katera podjetja so v državni lasti?

Razkritje odpira tudi vrsto sistemskih vprašanj. Zakaj je bilo na primer v času te vlade iz zakona črtano določilo, da je treba nezakonito pridobljena sredstva vrniti? Zakaj v novem zakonu o financiranju kampanje za volitve in referendum to vprašanje ni urejeno?

Morda pa gre za sproščenost. Pa ne za sproščenost, ki jo je vladajoča koalicija obljubljala pred volitvami. Ampak za sproščenost oblastnika, ki ga moč zapelje v občutek nedotakljivosti in nezamenljivosti. Mar ne kaže podobne sproščenosti primer najema reševalnega helikopterja, ki si ga je privoščil minister za zdravje - ki je šel celo tako daleč, da ni samo "pozabil" na javni razpis, ampak je sklepal kar ustne pogodbe? Ali pa minister za obrambo, ki brez slabe vesti govori, da to, da 25 vojaških oklepnikov nima celotne opreme, ne pomeni, da je bila cena, ki jo je plačal za nakup, višja, kot je zagotavljal doslej?

Nobenega dvoma ni: politika in oblast sta sami po sebi pokvarljivo blago, zato je treba politike ves čas nadzorovati. Seveda imajo od tega nadzora na koncu vedno korist državljani, ki jim transparentnost ravnanja omogoča, da na volitvah take stranke oziroma politike kaznujejo. Vendar pa imajo korist od tega tudi politiki, saj je prav nadzor medijev in civilne družbe tisti, ki jih ves čas opominja, da bo javnost za morebitne nepravilnosti prej ali slej izvedela - zato se takšnim bližnjicam in takšnemu ravnanju izogibajo. Seveda pa morajo imeti mediji pri tem proste roke. Morda pa omenjena sproščenost izvira prav iz dejstva, da je slovenski medijski prostor in s tem medijski nadzor zaradi posegov te oblasti močno okrnjen.