Kdo misli?
"Seveda me skrbi slabenje podpore unije Haagu, saj berem časopise, in včeraj sem prebrala, da je slovenski zunanji minister javno dejal, da bi se pogajanja s Srbijo morala nadaljevati."
Carla Del Ponte, glavna tožilka haaškega sodišča
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
"Seveda me skrbi slabenje podpore unije Haagu, saj berem časopise, in včeraj sem prebrala, da je slovenski zunanji minister javno dejal, da bi se pogajanja s Srbijo morala nadaljevati."
Carla Del Ponte, glavna tožilka haaškega sodišča
"Jaz nisem rekel tega, kar ona misli, da sem rekel."
Dimitrij Rupel, slovenski minister za zunanje zadeve
Francoski predsednik Jacques Chirac je uradno umaknil svoje izjave, da Iran z jedrskim orožjem ne bi bil zelo nevaren.
Vest agencije AP, dan po reakciji Carle Del Ponte na izjave Dimitrija Rupla
V čem se razlikujejo veliki in mali državniki? Jurij Gustinčič je pred dvema tednoma zapisal, da se znajo pravi državniki, če nič drugega, pravočasno odmakniti od roba prepada. Zadnji primer, ki ga je demonstriral slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, tej tezi samo pritrjuje.
V čem se torej razlikujejo veliki in mali državniki? Francoski predsednik Jacques Chirac je v četrtek uradno umaknil svoje izjave glede Irana, ki jih je dal v ponedeljek v pogovoru za New York Times, International Herald Tribune in francoski tednik Nouvel Observateur, ko je ocenil, da Iran kljub jedrski bombi ne bi bil zelo nevaren. "Francija skupaj z mednarodno skupnostjo ne more sprejeti Irana z jedrskim orožjem, iranski jedrski program pa je nejasen in zato nevaren za regijo," so štiri dni po objavi prvotnih predsednikovih besed zapisali v izjavi za javnost v uradu francoskega predsednika. Chirac se je svoje napake, neprimernega odmika tako od francoske kot svetovne politike glede Irana, naknadno zavedel in napako popravil.
In Dimitrij Rupel? Slednji je v pogovoru za evropski tednik European Voice po zasedanju zunanjih ministrov unije najprej dejal, da Evropska unija za oživitev pogajanj s Srbijo ne bo zahtevala, da ji Beograd v Bruselj pripelje "vklenjenega" generala Ratka Mladića, ter da bo po oblikovanju nove srbske vlade unija verjetno nadaljevala pogajanja s Srbijo o sklenitvi stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma. Unija sicer takega stališča (še) ni oblikovala. V sredo se je na Ruplovo izjavo odzvala glavna tožilka Carla Del Ponte in komentirala Ruplove izjave kot skrb zbujajoče. In slovenski zunanji minister? Ni rekel, da je storil napako. Ni rekel, da je prejudiciral odločitev. Čeprav se je delno distanciral od svojih izjav, pa se ni mogel ustaviti, da ne bi izjavil, da on ni rekel tega, kar ona misli, da je rekel. Ni prvič, da je bil zunanji minister narobe razumljen, niti ni prvič, da je zunanji minister svoje izjave razlagal z napačnimi mislimi drugih.
Seveda pa je to le ena dimenzija. V resnici namreč Ruplova izjava oziroma ocena razpoloženja ni netočna - in Ruplov problem ni, da je govoril neresnico. Temu pritrjujejo tudi nekateri drugi medijski opisi zasedanja zunanjih ministrov 22. januarja v Bruslju. Tako naj bi po neimenovanih virih Evropska unija Srbiji zdaj, po volitvah, poslala politični signal in ji bolj na široko odprla vrata. Grčija in Italija naj bi se izrecno zavzemali, da naj bi se Srbija hitreje približevala EU, Francija in Nizozemska pa naj bi še naprej vztrajali pri zahtevi po popolnem sodelovanju s Haagom pred nadaljevanjem pogovorov o sporazumu o stabilizaciji in pridruževanju. V čem je torej Ruplov problem? V dejstvu, da je o tem javno spregovoril, potem pa ugotovil, da je naredil napako, za napako pa obtožil Carlo Del Ponte.
Zunanji ministri članic EU bodo o Srbiji spet razpravljali 12. februarja, ko je predvideno redno zasedanje sveta za splošne in zunanje zadeve. Do takrat bi lahko bilo znano, kdo bo v Srbiji sestavljal vlado. Tudi zato, ker se ne ve, kakšen bo razplet, diplomacije evropskih držav čakajo z javnimi izjavami in napovedmi. Vsi se namreč zavedajo občutljivosti teme, pa tudi posledic za moč haaškega sodišča, ki bi jo imela odločitev EU, da popusti pri vztrajanju o izročitvi Mladića in Karadžića.
V četrtek je sedež haaškega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije obiskal generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun. "Za mednarodni mir in blaginjo je nujno potrebno narediti konec nekaznovanosti vojnih zločincev," je ponovil stališče Združenih narodov po obisku. Kako nenavadna izjava. Izjave, ki jih dajejo danes ministri Evropske unije, med njimi slovenski, o tem sploh več ne govorijo. Izročitev Mladića kot da nima več nobene veze s temi zločini. Izročitev je danes zbanalizirana na raven zakona, ki ga je treba uskladiti. Na administrativno poglavje, ki ga je treba zapreti.
In ker se tega zavedajo, o tem raje ne govorijo. Razen nekaterih.