Se je prelomilo?

Anketa Mladine, ki jo je izvedla agencija Ninamedia, je prinesla dva presenetljiva podatka: relevantno zaznavo društva Zares na eni strani in upad podpore SDS glede na predhodne meritve. Upad podpore SDS sicer ni velik, je pa dovoljšen, da se je vodilna stranka prvič po volitvah leta 2004 s prvega mesta premaknila na drugo. Seveda je pomemben delež k premiku na drugo mesto prispevala rast podpore opozicijski SD. A SDS v zadnjih mesecih nima več tako visoke podpore, ki jo je še lani jeseni postavljala razred nad vse ostale stranke.

Seveda aktualna meritev javnega mnenja še ne pomeni, da je SDS dokončno izgubila primat med slovenskimi strankami, že naslednji mesec se lahko dvigne na prvo mesto. Nobenega dvoma pa ni, da se bo stranka težko spet zavihtela visoko nad politično konkurenco.

Razlogov za to je več. Nedvomno je padec podpore Janši in njegovi stranki, s tem pa tudi vladi v celoti, posledica brezkompromisnega obračunavanja premiera in njegovih poslancev s kandidatoma za guvernerja Banke Slovenije, z institucijo Banke Slovenije in ne nazadnje s samim predsednikom Janezom Drnovškom.

Gotovo k upadanju podpore prispeva vse več afer, povezanih z aktualno oblastjo. Preprosto jih je že preveč, da bi jih Janša še lahko razglasil za napake. Danes ne more noben predstavnik vlade, naj se še tako trudi, javnosti dokazati, da je bil nakup vojaških vozil patria racionalna, predvsem pa potrebna poteza. Enako velja za primera Puh in helikopter za prvo pomoč. Na dan pa prihajajo nove in nove zgodbe, vsaka bolj kompleksna in bolj čudna. Razkritje, da je poskušal generalni direktor davčne uprave Ivan Simič vplivati na potek davčnega postopka v primeru nekdanjega svetovalca SDS Domna Zavrla, ki mu je v postopkih proti davčni upravi svetovalo prav podjetje v lasti istega Simiča, ko pa mu to ni uspelo, pa je kazensko odpustil davčnega inšpektorja, vzbuja močan dvom o profesionalnosti in neodvisnosti organov, ki delujejo v okviru vlade, predvsem pa o zaščitenosti javnih uslužbencev pred šikaniranjem. Predsednik vlade za zdaj o tem primeru molči, tudi glede afere Puh se javno še ni izrekel. To so primeri ravnanja, na katere je javnost najbolj občutljiva.

Ko se je vladajoča koalicija odločila, da navkljub odlični izpeljavi projekta evro ni pripravljena podpreti Mitje Gasparija pri vnovični kandidaturi za položaj guvernerja Banke Slovenije, so guvernerja obtožili, da je širil negativne ocene o stanju javnih financ v državi. Dokument Banke Slovenije, ki je vseboval tudi morebitne negativne scenarije gibanja javnofinančnega primanjkljaja, so predstavniki vlade (med njimi je bil izrazito grob Janez Šušteršič, direktor urada za makroekonomske raziskave) označevali za neverodostojna opozorila, za neprimerne analize, ki da so nastale najmanj z namenom rušenja oblasti. Ta četrtek pa je svojo redno oceno objavila Evropska centralna banka. V marčnem poročilu o gospodarstvu območja evra so njeni analitiki zapisali, da v Sloveniji ostajajo znatna proračunska neravnotežja, pri čemer Slovenija spada med tiste države z evrom, ki še niso dosegle varnega proračunskega položaja. Z drugimi besedami: Evropska centralna banka je Sloveniji posredovala podoben signal, kot je izhajal iz opozoril omenjene analize Banke Slovenije. Seveda pa je ECB težko brez mednarodne škode razglasiti za institucijo, ki sodeluje v napadih na slovensko vlado.

Kaj se torej dogaja v slovenski vladi in stranki, ki jo je sestavila? Na eni strani se začenja poznati odsotnost načrtovane in premišljene politike na posameznih področjih. Pri tem izstopa problem proračunskega neravnotežja, do katerega bo po napovedih najboljših analitikov prišlo zaradi spremenjene davčne politike, ki je ni spremljalo zmanjšanje javnofinančnih izdatkov. Drug tak primer je politika do Hrvaške, pri kateri je bil dvojec Janša-Rupel osredotočen na predstave za javnost, hrvaška politika pa je medtem igro vodila in na koncu za zaveznike, ki so začeli diktirati politiko tudi Sloveniji, pridobila vodilne politike v Evropski uniji. Hkrati pa v javnost curlja vse več informacij o ravnanju tistih, ki jih je vlada morala po vsej sili nastaviti na najrazličnejše funkcije, pa čeprav je bilo že vnaprej jasno, da marsikateri ni dorasel ne funkciji ne odgovornosti na tem položaju.