Škrjancu

"Bistvo problema je, da ima vladna komisija šibko pravno podlago, da gre, ker gre za politično motivirano dokazovanje domnev o prisluškovanju stranki, za zlorabo službe. Predvsem pa, da bodo z brskanjem po arhivih pričeli rušiti mrežo svojih agentov. Zato bi moral za vse te stvari, če so že obstajali dvomi, poskrbeti njen prvi odgovorni, to je direktor Sove ... Ustanovitev vladne komisije pa ne pomeni drugega kot nezaupnico njegovemu delu, za vlado pa način dokazovanja domnev o prisluškovanju ene od političnih strank ter s tem osnovo za diskreditacijo ljudi, ki so bili takrat na oblasti in upravljali s službo."
Komentator in novinar Radia Slovenija Robert Škrjanc, oddaja Dogodki in odmevi, Radio Slovenija, 3. aprila

"Prinesite mi članek, ki ni bil objavljen, jaz osebno se bom potrudil, da ga bodo objavili. Pa tudi tisti, ki ne more govoriti resnice v medijih, naj pride k meni, pa bom jaz povedal, kaj naj naredi."
Dimitrij Rupel, zunanji minister republike Slovenije, prvi mož evropske diplomacije v prvi polovici leta 2008, oddaja Preverjeno, POP TV, 3. aprila

"Lep sem, močan sem, pameten sem, dober sem. In vse to sem sam odkril!"
Stanislaw Jerzy Lec, poljski satirik, 1909-1966

Zgodba o Sovi se je ta teden končala. Se je res? Morala bi se. Novinar Dnevnika Rok Praprotnik, ki je najprej razkril obstoj nenavadne vladne komisije za nadzor Sove, nato pa iz dneva v dan razkrival dodatne dokaze o zlorabi obveščevalne službe v politične namene, je ta teden objavil podatek, ki dokazuje, da je bilo imenovanje komisije le krinka za predhodno početje: že 14. novembra lani je namreč uslužbenec kabineta predsednika vlade Janeza Janše Aleksander Lavrih nepooblaščeno prišel na tajno lokacijo Sove v centru Ljubljane, prisotna pa sta bila tudi direktor Sove Matjaž Šinkovec in njegov namestnik Boštjan Šefic, nato pa so iz teh prostorov odnesli del dokumentacije, ne da bi se o tem naredil tudi zapisnik.

Gre za razkritje, vredno ostrega zanikanja kabineta predsednika vlade in direktorja Sove. Obveščevalne službe so preprosto preveč občutljiva zadeva. Če ni elementarnega zaupanja agentov, tovrstne službe preprosto ni. A zgodilo se ni nič. Vodilni medij razkrije, da je bil svetovalec predsednika vlade - kar je politična funkcija - na tajni lokaciji državne obveščevalne službe, pa tega nihče niti ne zanika? Če bi bilo to tako normalno - zakaj so potem dva meseca pozneje za vstop v običajno poslovno stavbo Sove ustanovili posebno vladno komisijo?

S tem razkritjem bi se morala zgodba o zlorabi Sove končati. Nobenega dvoma namreč več ne more biti, da je do zlorabe pooblastil prišlo, saj se politični svetovalci predsednikov vlade pač ne morejo sprehajati po tajnih lokacijah državne obveščevalne službe, saj s tem ogrozijo njen obstoj, poleg tega pa je to v nasprotju s pooblastili, ki za vlado izhajajo tako iz ustavne kot zakonske ureditve. To je meja, ki mora biti v demokratičnem sistem neprekoračena.

In zakaj se zgodba o Sovi ni končala? Iz preprostega razloga: ker o tem piše in poroča vsak dan manjši del medijev. Mediji, ki jih je z zlorabo poslovne moči in povezav ter zakonske regulative vlada okrnila in zreducirala, poročajo zgolj o političnem parketu in njegovih praskah, ki nastanejo zaradi primera Sova, tovrstnih razkritij pa - čeprav je to v medijskem svetu normalno - ne prevzemajo in jih ne izpostavljajo. Če se tovrstni prispevki pojavijo, se pojavilo zgolj zato, ker posamezni novinarji v teh medijih od svojih standardov ne odstopajo. Marsikateri izmed njih plačuje visoko ceno za takšno ravnanje.

In v tej situaciji, ko je grožnja stalnica, si bodoči prvi mož evropske diplomacije dovoli arogantno izjavo brez primere. A danes Dimitrij Rupel in Janez Janša nista več le problem Slovenije. Sta problem Evropske unije, sta problem skupnosti držav, ki naj bi jo prihodnje leto vodila. Vsak dan je Slovenija zaradi predsedovanja Evropski uniji bolj pod lupo evropske javnosti, vsak dan je več tujih novinarjev, ki želijo izvedeti čim več, vsak dan je več tujih diplomatov, ki jih dajejo dvomi in se obračajo tako na nevladne organizacije in medije kot na posameznike. In teh pogovorov in pretoka informacij o dogajanju v Sloveniji ne morejo ustaviti ne nastavljeni direktorji, ne dekreti in prepovedi, ne disciplinski odpoklici in postopki.

Robert Škrjanc ne pokriva več Sove. Ima pa dostojanstvo.