Premier in njegova lopata

"Ni dobro, če politična scena postane mentalni poligon za zdravljenje zasluženih manjvrednostnih kompleksov tistih, ki naj bi nazadnje 'lustrirali' neko družbo, še zlasti, če se zavedamo, da so ti morda prav tako (ali pa še bolj) obremenjeni kot tisti, ki so si umazali roke pri oblasti."
Boštjan M. Zupančič, v uvodu knjige Lustracija Andraža Zupana

"Najbolj neprijeten spomin pa imam na hišno preiskavo, ki jo je Udba opravila na mojem domu. Cel ritual je bil sestavljen tako, da je človeka čim bolj ponižal. Najprej so poslali ven na sprehod ženo z desetmesečnim otrokom. Hvala bogu, da petletnega sina takrat ni bilo v Ljubljani. Po zakonu sta morali preiskavi prisostvovati dve priči. Jasno, da so za priči vzeli dve sosedi. Da bi bilo vse skupaj ja še bolj zoprno. Ko so preiskali, kar so pač preiskali, so me pozno zvečer odpeljali v svoje prostore tja na vogal Šubičeve in Prešernove. Tam sem čakal dve debeli uri, medtem ko je doma vodja udbovske trojke zasliševal mojo ženo."
Jaša L. Zlobec, v članku "Komunisti in njihovi mladiči - vsi so isti!", Mladina, 1997

Afera Sova ne pomeni le razkritja, da je kabinet predsednika vlade očitno poskušal z zlorabo obveščevalne službe zbrati čim več dokumentacije o političnih konkurentih sedanje vladajoče koalicije. Morda še bolj grozljivo je namreč dejstvo, kaj vse je pripravljena storiti aktualna oblast, da bi kritike tega ravnanja utišala. Medtem ko vlada do danes ni zmogla pripraviti prepričljivega odgovora, kaj je svetovalec predsednika vlade počel na tajni lokaciji Sove in kam so bili odneseni dokumenti, se namreč poskuša vsakogar, ki si upa javno izražati mnenje, da je vlada v Sovi zbirala gradivo za politične boje, nemudoma diskreditirati.

Na dan, ko je podpredsednik parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb Dušan Kumer dejal, da je vse več indicev, da je prišlo do kršitev zakona o Sovi, za kar bi moral odgovarjati vsaj njen direktor, je javna televizija v svoji osrednji informativni oddaji na prvem mestu objavila domnevno ekskluzivno novico, da so bili člani te komisije - seveda vsi iz opozicije - člani bivših jugoslovanskih obveščevalnih služb, kot dokaz pa so kazali fotokopije mikrofilmov, kakršne je že pred leti objavil izseljenec Dušan Lajovic in iz katerih ni razvidno, kdo je bil sodelavec SDV, ampak kdo je bil v arhivih bivših obveščevalnih služb naveden - pri čemer seveda ni nobenega dokaza, da so ti dokumenti kakorkoli avtentični.

Tovrstnih diskreditacij smo sicer v Sloveniji vajeni, vajeni smo tudi, da na tak način pripravljeni dosjeji vedno znova prihajajo na dan od ljudi, ki so blizu aktualnemu predsedniku vlade. Začelo se je že v začetku devetdesetih z dvema dosjejema Civilne inicijative, v katerih je bilo popisano življenje Hermana Rigelnika, takratnega predsednika državnega zbora, dejstvom pa so bile dodane izmišljotine in interpretacije o njegovem domnevnem udbomafijstvu. Na računalniški disketi, ki se je je oprijel vzdevek "Hobotnica" in ki je v javnost prišla leta 1996, so bile predstavljene kratke biografije članov tajne organizacije, ki da obvladuje Slovenijo, ob biografijah pa so bili zapisani še seznami oseb, s katerimi sodeluje član tajne organizacije.

A grozljivo ni le to. Grozljivo je, da predstavniki vlade na eni strani izpostavljajo nesprejemljive metode nekdanjih obveščevalnih služb, s čimer poskušajo opravičiti svoje ravnanje, hkrati pa v iste namene - politične - uporabljajo podobne metode, kot so jih uporabljale prav te službe, ki jih upravičeno tako črtijo. Res je, da se danes ne dogajajo več ponižujoča zaslišanja in preiskovanja stanovanj. A med naloge Udbe, SDV, KOS in drugih tovrstnih organizacij so spadale tudi diskreditacije, kakršnim smo priča danes.

Jaša L. Zlobec je bil tisti poslanec LDS, ki je ob prvi zlorabi obveščevalne službe v demokratični Sloveniji - zanjo je bil odgovoren Miha Brejc, danes poslanec SDS v evropskem parlamentu - najbolj ogorčeno reagiral. Prekleto dobro je vedel, kaj pomeni zloraba obveščevalnih služb.