Kdo se dela Francoza?

Slovenska politična stvarnost je presenetljiva. Levica postaja prepričana, da so volitve leta 2008 že dobljene, vladavina Janeza Janše pa nekaj, kar bo trajalo le še nekaj mesecev po tem, ko se - levičarji - vrnejo z letošnjih poletnih počitnic, ki se tako ali tako začnejo čez nekaj tednov. Pa za evforijo ni nobenega razloga.

A na levici imajo srečo: tudi vladajoča struktura je padla v podobno evforično vedenje, ki prav tako izhaja iz prepričanja, da ima levica zmago na prihodnjih volitvah že tako rekoč v žepu. In tako se desnica vede, kot bi bila v opoziciji: do zadnjega zahteva večino v nadzornih organih parlamenta, razkriva nepravilno delovanje Sove in sklicuje tiskovne konference, na katerih se zdi, da bo predlagala nezaupnico o delu vlade.

Ko so francoski socialisti začeli promovirati Royalovo, ji je popularnost res izrazito rasta. Vsak teden je pridobila tri, štiri odstotke. Socialisti so bili evforični - in seveda so spregledali opozorila, ki so jim jih izrekali analitiki -, da namreč ta rast izhaja tudi iz dejstva, da se desnica še ni dokončno odločila, da se kampanja še ni začela ... Slovenska levica se zdi na dobri poti, da spregleda nauk francoske zgodbe in se še bolj oklene italijanske izkušnje, torej zadnje zmage Romana Prodija nad Silvijem Berlusconijem. In tudi Prodi je bil od Berlusconija boljši le za rezinico pršuta in - bil je Prodi.

Do parlamentarnih volitev v Sloveniji je sicer še vsaj 17 mesecev; to je dolga doba, v kateri je marsikateri vladi uspelo iz čistega poraza narediti popolno zmago in obratno. Do volitev predsednika republike pa je dejansko le še nekaj tednov, potem napoči čas počitnic in že se bo Slovenija znašla sredi volilnega boja. In če so za levico volitve 2008 že "dobljeno dejstvo", kandidata za predsednika republike nima še nobena "leva" stranka. Le celoten pol je ujet v dolgotrajno odločanje Boruta Pahorja, ki bi bil rad predsednik republike, pa mu drugi - tako govori - ne pustijo. Na drugi strani pa desnica počasi gradi skupnega kandidata Lojzeta Peterleta - in to desnica, za katero je leta veljalo, da je zadeva, o kateri se nedvomno ne morejo dogovoriti, skupni predsedniški kandidat. Drugače rečeno: če ima Pahor danes med ljudmi veliko simpatij, se lahko ta čustva kaj hitro obrnejo, če bo s cincanjem (dejansko ali le na videz) povzročil, da bo levica na predsedniških volitvah poražena, to razočaranje volilcev pa se lahko izkaže tudi z zmanjšano podporo Pahorju in njegovi stranki na prihodnjih parlamentarnih volitvah. Če se Pahorju morda danes zdi, da ga le zakoni, ustava in zakoni fizike omejujejo, da ne zmaga najprej na predsedniških, potem pa še na parlamentarnih volitvah, lahko s svojim ravnanjem najprej povzroči poraz na predsedniških volitvah, nato pa še pomaga do poraza na parlamentarnih.

A levico čaka še ena naloga: do afere Sove bo morala nastopiti bolj niansirano, opredeljujoč se do vsakega vprašanja posebej. Če bo namreč izpostavljala zgolj en vidik, bo na koncu izpadla nekredibilna. Nobenega dvoma ni: vlada pod vodstvom Janeza Janše je zlorabila svoja pooblastila in uporablja Sovo in njene arhive za obračunavanje s predsednikom republike Janezom Drnovškom - vse to pa le zato, ker je predsednik javno nastopil zoper njeno ravnanje in njeno prakso. Predsednik vlade je svojega pribočnika poslal v Sovo nedvomno iskat dokumente, s katerimi bi Drnovška, ki ima visoko podporo javnosti, diskreditiral. Komisija, ki je bila naknadno ustanovljena, je bila ustanovljena zato, da bi lahko to dejanje legitimirali. Prav tako ni nobenega dvoma, da je Sova danes kolateralna škoda tega političnega obračuna in da si bo po objavi podatkov o delovanju, njenih sodelavcih, predvsem pa po razkritju, da podatki v Sovi še zdaleč niso varni, slovenska obveščevalna agencija zelo težko opomogla. A to ne pomeni, da Drnovšku in njegovim dolgoletnim sodelavcem ni treba odgovoriti in tudi morebiti odgovarjati za morebitne zlorabe. Če najvišji funkcionar neke države potrebuje medicinsko pomoč, je logično, da se mu zagotovi najboljša oskrba, doma ali v tujini. Drži - v Sloveniji je na tem področju na delu poceni demagogija, ki govori, da naj politiki ne bi smeli imeti posebne obravnave. A to je najbolj normalno - saj gre vendar za voditelje države! Če so se zaradi te demagogije v različnih kabinetih predsednika Drnovška odločali, da teh izdatkov ne prikažejo, ampak zakrijejo, je to sicer človeško razumljivo, ni pa prav.

Danes se seveda vsi delajo Francoze. Janša, ki se spreneveda, da ne ve, zakaj je šlo, pri čemer sam ni imel nobenih zavor, da ne bi šel pred leti na rutinsko operacijo k zdravniku, ki mu zaupa. Pa tudi Drnovšek, ki molči, ko bi moral pojasnjevati. Je vrhunski politik in res se je odločil za alternativno medicino - ni edini in ni jih malo, ki se tako odločajo. Tega stroška javno ni hotel priznati. Neumno, v nasprotju z zakoni, a človeško. A naj to pove. Ne nazadnje tudi zato, ker vsa Slovenija ve, da je to v javnost prišlo le zato, ker si je upal ugovarjati predsedniku vlade.

Računsko sodišče vsako leto razkrije veliko več nepravilnosti in veliko večje zneske nepravilno porabljenega denarja pri različnih proračunskih porabnikih, pa zaradi tega do danes ni prišlo še do nobene zamenjave ne pod to ne pod prejšnjimi vladami, ministri pa zato niso sklicevali tiskovnih konferenc niti ni poročil na sejah obravnavala vlada.