Zadnji tedni

Nobenega dvoma ni, da bo vlada - tako kot vsaka doslej - poletje tretjega leta mandata izkoristila, da bi sprejela čim več najbolj občutljivih odločitev. Vlada Janeza Janše ima za takšno ravnanje še nekaj dodatnih razlogov, med katerimi izstopajo jesenske predsedniške volitve in predsedovanje Evropski uniji v prvi polovici leta 2008, ne nazadnje pa tudi vse bolj okrepljeno negativno mnenje, ki se zna, če se bo trend nadaljeval, spremeniti v glasno negodovanje javnosti.

Vse bolj odklonilen odnos javnosti na eni strani in primanjkljaj časa, povzročen s prihajajoči volitvami in predsedovanjem Evropski uniji ter neizogibnim približevanjem konca mandata, bosta torej v prihodnjih tednih povzročila - pospešek. Vlada bo v tem času poskušala skozi proceduro državnega zbora po čimkrajšem postopku spraviti nekatere zakonske predloge, na drugi strani pa sprejeti tudi čim več odločitev, pri katerih bi lahko, če bi bila razprava dolgotrajna, občutljivost javnost pa na normalni, ne pa poletni nastavitvi, prišlo do ostre polarizacije. In nobenega dvoma ni, da med te občutljive teme spadajo zlasti vse napovedane privatizacije.

Pri privatizaciji je treba biti še posebno občutljiv, saj se zanjo rado uporabljajo najrazličnejši propagandni evfemizmi. Ni nepomembno, s kakšno besedno zvezo se namreč neka odločitev v javnosti označi. Ko je na primer nekdanji italijanski premier Silvio Berlusconi predstavil zakon, s katerim je spreminjal državno azilno politiko, je to storil z zakonom o omejevanju priseljevanja. Seveda je bila v trenutku na nogah vsa Evropa. A malodane hkrati je takšen zakon zaradi pribežnikov iz calaijskega begunskega centra britanski javnosti predstavil tudi Tony Blair, le da je ime zakona sporočalo, da gre za omogočanje vstopa tujcev v Britanijo. Vsebinsko sta si bila zakona zelo blizu, vendar britanski še zdaleč ni tako odmeval ne v britanski ne v evropski javnosti. In podobno je s privatizacijo: v Sloveniji se te besede politiki zavestno izogibajo, nadomeščajo pa jo z umikom države iz gospodarstva, uvajanjem konkurence (zlasti ko gre za privatizacijo zdravstva in šolstva) ter z besedno zvezo nove investicije.

Vlada je tako pretekli teden tajno obravnavala gradnjo megazabaviščnega centra na Goriškem, pri katerem naj bi Hit sodeloval z največjo igralniško družbo na svetu, Harrah's Entertainment. Hit naj bi sicer imel v novi mešani družbi 51-odstotni lastniški delež, a upravo naj bi vodil predstavnik ameriških lastnikov. Kaj to pomeni? Da sta se vlada in Harrah's Entertainment dogovorila, da bo imel kljub manjšemu deležu od polovice Harrah's Entertainment v novi igralniški družbi prevladujoč vpliv, pogodba pa je tako sestavljena zato, da ne bi prišlo do očitkov javnosti. Z drugimi besedami: vlada se je odločila, da Harrah's Entertainment prevzame pobudo pri razvoju igralništva na Goriškem in s tem tudi v Sloveniji. Začela se je torej privatizacija igralništva. Mimogrede, čeprav nikakor ni obrobno: odločitev o megazabavišču je bila sprejeta brez študij vplivov na lokalno okolje in na življenjski standard tistih, ki živijo v goriški regiji. Država bi morala biti še zlasti občutljiva na to dimenzijo in v proces odločanja vključiti prebivalstvo, pa je naredila nasprotno - izključila je celo občine, ki so celo tretjinske lastnice Hita. Obljuba delovnih mest vlade ne odvezuje od tega, analize posledic tovrstnih megazabavišč po svetu so namreč neovrgljivo pokazale hude posledice za lokalno prebivalstvo - ne nazadnje je pomemben del študij financirala tudi sama igralniška industrija. Prav glede na ta dognanja in visoko dobičkonosnost igralništva, ki omogoča rento lokalnemu prebivalstvu zaradi posledic igralništva, bi morala vlada storiti vse, da svojih državljanov ne prizadene ali da vsaj maksimalno ublaži posledice. Najmanj, kar bi lahko storila vlada, je, da bi si na podlagi predhodnih primerjalnih študij vsaj izboljšala pogajalske pozicije in ne nazadnje breme prenesla na investitorje. Po koncu pogajanj bo to za zmeraj izgubljena priložnost.

A Harrah's Entertainment je le prvi primer tega poletja. Napovedani so nadaljni "umiki države iz gospodarstva" ter nadaljnja "uvajanja konkurečnosti". In večina predlogov, ki jih je vlada že predstavila javnosti, ima vsaj eno skupno lastnost: da se ne zdijo dovolj pretehtani in premišljeni. In da njihov glavni cilj ni povečevanje blaginje, temveč doseganje nekaterih drugih ciljev. Ti pa koristijo predvsem zasebnim interesom, ne pa splošni blaginji.