Gosenice prihajajo

"Gonja opozicije zoper koalicijo in vlado ne temelji na dejstvih! Dejstva so drugačna, trditve ne temeljijo na resnici. Pravna država je ogrožena, ker so mediji nenehno v službi poudarjanja očitnih neresnic!"
Tone Jerovšek, Zbor za republiko, 12. junija 2007

"Na območju Gorenjske so se pojavile dlakave gosenice, ki pri ljudeh povzročajo srbečico in pordelost kože, lahko tudi težave pri dihanju. Gosenica ima na hrbtni strani temno rdeče pege, iz katerih izraščajo trde dlačice."
Vest STA, 14. junija 2007

V resnici smo lahko Zboru za republiko globoko hvaležni. Uprizoritev, ki so jo priredili ta teden, je namreč živi prikaz tako sej nekdanje socialistične skupščine kot sej centralnega komiteja komunistične partije. Ko je bilo namreč že vsem zunaj prostorov skupščine in centralnega komiteja partije jasno, da stari sistem hudič jemlje, to pa je vedela tudi velika večina tistih, ki so sedeli znotraj, se je vsake toliko pojavil kakšen delegat, ki ni hotel ali pa mogel razumeti, da je časov partije in njenega reda pač konec in da so spremembe že prišle. Partija je že izdajala časopis Evropa zdaj! in se pripravljala na prihod večstrankarskega sistema. A nekateri so bili preprosto bolj trde glave, pa je bil obrat zanje prehud, spet drugi so se odločili, da ne bodo nič videli, in so ponavljali fraze, ki so se zdele tudi njihovim kolegom skrajno anahrone, od zunaj pa je bila stvar videti kar groteskna. A ti posamični delegati so kljub temu v tistem starinskem slogu pripravljali dolge referate, nato pa ponavljali neke stare partijske reke, iskali sovražnike od zunaj, govorili o kvarnem vplivu nove glasbe, pa o mladincih, ki da so v stiku s sovražno imigracijo in podobno. Zunaj pa se je že dogajalo, prve stranke so bile napol ustanovljene, pripravljale so se prve volilne kampanje. A tam notri nekateri niso razumeli oziroma hoteli razumeti.

In tako smo bili ta teden priča izjemni ponovitvi tistih prelomnih časov, ko je partija sicer še bila, bilo pa je jasno, da je ne bo več. V obupu je namreč vladajoča koalicija obudila svoj zbor, svojo različico socialistične zveze, da bi ljudstvu dala vedeti, da je sovražnik izkoristil delovno vnemo vlade in da spet napada. In kot v starih časih je tudi tokrat sedel med njimi direktor televizije. A sovražnik je tudi zdaj prav tisti isti, kot vedno doslej: mediji in opozicija. Cela država ve, da mediji še nikoli niso bili pod tako močnim pritiskom in obvladovanjem vlade ter da je opozicija še vedno bolnica na intenzivnem oddelku, a kljub temu ta dva neizprosna sovražnika z vso silo napadata lik in delo voditelja in njegove vlade. Zveni znano? Glede na to, da je iskanje sovražnikov tako intenzivno, ne bo presenetljivo, če se bo naslednjič med nevarnimi in prevratniškimi elementi, ki nažirajo ubogo današnjo oblast, znašla tudi gosenica hrastovega sprevodnega prelca, ki se je te dni pojavila na Gorenjskem.

Problem današnje vlade pač nista opozicija in medijska svoboda, problem je tipično partijski neustavljiv notranji razkroj. Sistem se pač sesuva sam vase, apetiti so prerasli tistega, ki je mislil, da jih bo lahko nadzoroval, strah pred izgubo oblasti, ki ga nakazujejo javnomnenjske ankete, pa le še povečuje lakomnost, zaradi česar se v vrhu vse večkrat sprejo, stvari, ki so jih še pred pol leta delali previdno in zarotniško, pa zato vse bolj pogosto pridejo v javnost. Začenjajo se obračuni, javni in zakulisni.

A pri tem je najbolj poučno opazovati odsotnost vsakršne refleksije med tistimi, ki si zadnjih dvajset let prisvajajo zasluge za celotno sodobno slovensko zgodovino. Zdi se, kot da so bila vsa leta nerganja v resnici le leta hlepenja po oblasti, tisti popolni oblasti, ki jo je imela svoj čas partija. Tudi njihov odziv na kritiko oblasti je namreč enak.