Do zadnje zmage

Avstrijski parlament je tik pred vstopom države v Evropsko unijo sprejel nekatere zakone, s katerimi je politika na podlagi tehtnega premisleka želela na eni strani zaščititi nekatera strateška avstrijska podjetja in panoge pred sovražnimi tujimi prevzemi, na drugi strani pa omogočiti tem istim podjetjem, da bi se sama širila v tujino (s prav takimi prevzemi). Avstrijski zakon o kartelih je pravni akt, ki je bil med najbolj kritiziranimi kot nazadnjaški, protievropski, protiglobalizacijski - kritiziran je bil seveda s strani Evropske unije in investitorjev iz držav takratne unije. Vendar se Avstrijci niso dali motiti.

Kaj je v bistvu naredila avstrijska politika? Opredelila je nacionalno pomembne panoge, katerih nadzor lastništva naj bi bil v nacionalnem interesu. Med področji, kjer naj bi bila zaščita še posebej močna, so bile strateške surovine, komunikacije, mediji, energetika ... A to ni bil edini tehten premislek, ki se je v zadnjem desetletju prejšnjega tisočletja zgodil v Avstriji: država je namreč tudi spodbujala širitev avstrijskih podjetij, bank, zavarovalnic v vzhodno Evropo. Danes so avstrijska podjetja med najmočnejšimi lastniki v vzhodni Evropi. Tudi v Sloveniji je avstrijski kapital močno zastopan, pa čeprav manj, kot bi si Avstrijci želeli, in manj kot v drugih državah Vzhodne Evrope.

Pa Avstrija ni edina, ki je tako ravnala. Podobno so svoja podjetja v veliki meri zaščitili na primer tudi v Skandinaviji, na drugi strani pa so njihova podjetja tudi na podlagi strateških odločitev in s podporo državnih vodstev kupovala podjetja v baltskem trojčku. Strateška podjetja in panoge pa so ščitili tudi drugod po Evropi, le na glas o tem ni nihče govoril - tako kot ni nikoli nobena vlada govorila o tem, da posredno pomaga pri prevzemanju podjetij v tujini domačim podjetjem, pa čeprav so njeni politiki in ambasadorji ves čas nastopali tudi kot lobisti popolnoma zasebnih podjetij. Prevzemanje podjetij v vzhodni Evropi je potekalo pod sloganom svobodnega trga - le da je bil svobodni trg vedno nekakšna enosmerna cesta, po kateri kupci vedno prihajajo z zahoda. Na evropskem vzhodu denarja za nakupe na zahodu na eni strani ni bilo. In šele ko se je denar z vzhoda začel pojavljati, se je pokazalo, da so tudi možnosti nakupa majhne ali nične. Vsi so varovali svoje nacionalne interese in jih varujejo še danes. Celo več: v zadnjem letu se je o tem tudi na evropskem zahodu začelo javno in odkrito govoriti.

A bil je še en razlog, zaradi katerega je bilo na vzhodu tako lahko in tudi poceni mogoče priti do izrednega položaja na trgu. Podjetja brez dodatnega kapitala preprosto niso mogla preživeti - in v tej stiski je prišel prav vsak investitor. Slovenija, pa na primer tudi Poljska, se je razprodaji lastnega gospodarstva - ne govorimo o novih investicijah ali o prevzemih in dokapitalizacijah, za katere so se odločila vodstva podjetij zaradi večje konkurenčnosti in boljšega razvoja - v veliki meri izognila. Podjetja so bila preprosto dovolj močna, da jim na vsakršnega novega lastnika preprosto ni bilo treba čakati. Pa ne gre za to: tudi politika je vzdržala in zadržala večino pritiskov iz tujine. Zakaj omenjamo slednje? Velikokrat se je namreč kakšno podjetje znašlo tudi na mizi diplomatskih pogajanj - tudi podpora kakšni odločitvi se je nemalokrat pogojevala s prodajo prav določenega podjetja. Ne govorimo le o Sloveniji - te primere poznajo po celotni vzhodni Evropi. Dejanske poteke tovrstnih pogajanj bomo spoznali šele v memoarjih, ki jih bodo pisali danes še aktivni politiki.

Slovenija je torej dolga leta znotraj svojih omejitev na nek način ravnala podobno kot Avstrija. V resnici dolgoročno odgovorno. Vendar se je vse skupaj spridilo: delno zaradi apetitov posameznikov, v veliki meri pa zaradi politike. In današnja vojna za slovensko gospodarstvo lahko na koncu pripelje prav glavne igralce vojne v situacijo, v kateri so bila podjetja večine vzhodnoevropskih držav na začetku devetdesetih. Da bodo današnje bitke sicer dobili in da bo lahko vsak izmed igralcev pokazal svoj kupček lastnine. Vendar pa bodo podjetja tako izčrpana in zadolžena, nezmožna razvoja, da jih bo od končne zmage ločila le še zadnja prodaja.