Konec nepopustljivega prijateljstva?

'Konflikt bo, če bo skušala kaj narediti hrvaška stran. ... ta država redi tristo specialcev, ki znajo tja priti tudi po pesku'
Obrambni minister Janez Janša 29. novembra 2000 na seji vlade med prerekanjem o tem, kako na levi breg Dragonje poslati slovenske policiste

Pred slabim letom dni se je zdelo, da se Slovenija pripravlja na vojno. Kot članica Evropske unije je na mejo na Muri poslala policiste v oklepih. Razlog? Različne interpretacije o tem, kje poteka meja med Slovenijo in Hrvaško ter kdo in na kakšen način naj zgradi protipoplavni nasip. Hotiza se je dogajala dober mesec dni pred lokalnimi volitvami.

Zdi se, da je danes popolnoma drugače. Premier Janez Janša in njegov hrvaški kolega Ivo Sanader se srečujeta uradno in neuradno, državi si izmenjujeta različne predloge o reševanju odprtih vprašanj, in kakor kaže danes, sta le korak od dogovora o tem, da bo mejo v vročem Piranskem zalivu določilo meddržavno sodišče v Haagu.

Možnost kompromisa se kaže tudi na drugih "frontah". Časnik Delo je recimo poročal, da minister za gospodarstvo Andrej Vizjak razmišlja o tem, da bi Slovenija sama prevzela skrb za iztrošene gorivo iz jedrske elektrarne Krško, Hrvaška pa naj bi pomagala skladišče jedrskih odpadkov finančno vzdrževati. Državi bi se lahko hkrati dogovorili, kako poplačati dolg zaradi nedobavljene električne energije, ki naj bi bil po izračunih Hrvaške visok kar 35 milijonov evrov. Tako naj bi ostalo odprto samo še vprašanje deviznih varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke ... Tudi razmere "na terenu" kažejo, da so se odnosi med sosedama vsaj začasno izboljšali. Letos (do tega trenutka) v Piranskem zalivu ni bilo nobenih incidentov. Relativni mir sicer paradoksalno potrjuje trditve, da so bili nekoč incidenti v zalivu politično spodbujani, ali pa - da zapišem bolj uravnoteženo - politiki pač ni bilo v interesu, da bi jih ustavila.

V vsakem primeru je jasno, da oba premiera javno izjavljata, da si želita sporazum. Drži tudi, da je v času, ko molčita Marjan Podobnik in Joško Joras (če spregledamo folkloristično napenjanje mišic predsedniškega kandidata), slovenska politika poenotena in da bo imel Sanader s svojimi strankami v predvolilnih mesecih večje probleme kot slovenska stran. Jasno je tudi, da se je s prvih medijskih front umaknil večni minister Dimitrij Rupel, politik, ki na Hrvaškem ni ravno priljubljen. Rupel je bil sicer, podobno kot danes, le epizodni igralec med nastajanjem sporazuma Drnovšek-Račan.

A vse zapisno je zgolj vtis. Obljube o zgodovinskem poenotenju in koristih, ki naj bi jih od dogovora imela evropska Slovenija in že skoraj evropska Hrvaška, so za zdaj samo še propagandni blišč. Ta je morda napoved velikega diplomatskega konsenza ali pa zgolj slepilni manever pred finalom zgodbe o Sovinem prisluškovanju. Z zgodovinskimi priložnostmi, še posebej če o njih govorijo politiki, je pač tako, da zgodovinske postanejo šele takrat, ko mine nekaj časa, ko se umirijo strasti in ko postane jasno, kakšno politično in praktično težo imajo sklenjeni dogovori. Tudi sporazum Drnovšek-Račan je imel nekoč pred sabo pridevnik zgodovinski.

Zgolj za opombo, v vladi, ki se približuje sporazumu s Hrvaško, sedi nekaj ljudi, ki so bili ministri tudi tistega novembra leta 2000, ko je odhajajoča vlada na svoji zadnji seji sklenila, naj se v štirih zaselkih na levem bregu Dragonje zagotovi stalna navzočnost slovenskih policijskih sil. Nova vlada je nekaj tednov pozneje odredbo o obrambnih premikih razveljavila.