Kaj že je predsednik?

Ministrstvo za javno upravo je pred začetkom volilne kampanje na svoji spletni strani objavilo obrazložitev določil novega zakona o volilni kampanji. Na prvi pogled gre morda za suhoparno besedilo, ki govori o izvajanju volilne kampanje. Vendar pa to besedilo razkriva tako razkorak vlade med besedami in dejanji na eni strani kot temeljno vprašanje, ki se postavlja tudi ob teh volitvah. In sicer: so volitve res samo predstava, kjer je kandidatom in njihovim štabom treba le postavljati primerne kulise, od učinkovitosti kulis pa je odvisno, kdo bo na volitvah zmagal?

Vrnimo se k razkoraku med besedami in dejanji. Tudi glede volilne kampanje je ta vlada zagotavljala, da bo sprejela nov zakon (in ga je), da bi z njim zagotovila večjo transparentnost same kampanje. Minister Gregor Virant je ta zagotovila v svojem sicer prepričljivem slogu ponavljal ob vsaki priložnosti. A s spremembo zakonodaje se je zgodilo nasprotno in prav novi zakon je omogočil kandidatom in štabom nesprejemljivo manipulacijo. Kot so opozarjali strokovnjaki že ob sprejemanju, je zakon namreč nadzor financiranja volilne kampanje omejil le na zadnjih trideset dni uradne kampanje. Vse ostalo pa po novem ne spada v kampanjo. Ali kot pravi ministrstvo za javno upravo: "Zakon določa, da se volilna kampanja začne najprej trideset dni pred dnevom glasovanja na volitvah. To je obdobje, v katerem je zakonodajalec želel poostriti nadzor nad dejanji volilne kampanje, še posebej nad njenim financiranjem. Menimo, da so dejanja kandidatov izven tega obdobja dejanja svobode izražanja in pravice do zbiranja in združevanja, kot jih določa ustava." Z drugimi besedami: čeprav volilna kampanja na primer trenutnega favorita Lojzeta Peterleta - ki je tudi kandidat vladne koalicije, ki je ta zakon sprejela - traja že več mesecev in v tem času njegov štab in najeta agencija plačujeta vsakodnevne dogodke, prevoze, javne objave, oglase, plakate, ne nazadnje delo večjega števila ljudi, Peterletu teh stroškov ni treba prijaviti med stroške kampanje. Gre le za dejanja svobode izražanja, pravi ministrstvo. Do zdaj po zakonu noben kandidat še ni imel stroškov - pa čeprav vsi, tudi minister Virant, vemo, da to ni res. Peterleta izpostavljamo namenoma: preprosto zato, ker je to novo zakonsko določilo najbolj aktivno izkoriščal, kot bi v njegovem štabu ves čas vedeli, da je to skriti adut teh volitev. Dejansko je bila namreč Peterletova kampanja že do tega trenutka razkošna - pa čeprav je eden njegovih izpostavljanih adutov prav domnevna skromnost.

A mar prav tovrstno blefiranje, kot ga glede financiranja ne le dopušča, temveč celo zapoveduje zakon, ne postaja celo značilnost volitev? Če to drži, odgovornosti za to nikakor ni mogoče iskati pri kandidatih in njihovih štabih - pa čeprav nam s tem, ko to možnost uporabljajo, o sebi tudi marsikaj sporočajo.

Raven volilne kampanje namreč določajo tisti na drugi strani, volivci s svojo izbiro in seveda mediji. Volivci in mediji kot nekakšni posredniki so namreč tisti, ki določijo, kaj naj bi predsednik republike sploh bil. Je predsednik tisti, ki je najlepši in najbolj simpatičen? Ali je za predsednika najprimernejši tisti, ki izkazuje največ modrosti, potrebne za državnika? Je dober predsedniški kandidat tisti, ki reče, da je treba dvigniti plače, ker se je povišala inflacija, ali tisti, ki pravi, da je treba zdaj predvsem paziti, da cenam ne bodo sledile še plače, saj bi to lahko povzročilo nadaljnje višanje inflacije? Je dober kandidat tisti, ki miri strasti in pričakovanja glede razmejitve s Hrvaško, ali tisti, ki govori, da je neizpodbitno dejstvo, da je celoten Piranski zaliv slovenski?

S podobnimi vprašanji se ob volilnih kampanjah ukvarjajo v vseh razviteljših demokracijah - volitve povsod postajajo vse bolj odvisne, celo omejene predvsem na formo. In kaj je tisto, kar omogoča prevlado forme? Denar. Kapital. Z vsakim letom so kampanje vse bolj profesionalne, vsakič je vanje vloženega več denarja. Tudi zadnje francoske volitve so bile nazoren prikaz moči kapitala, najbolj pa jih je demonstriral prav zmagovalec. In tisto, kar se danes vidi prav pri kampanji Lojzeta Peterleta, je prav denar, ki omogoča vrhunsko kampanjo, ki je zmožna kandidata tako profesionalno prikazati - med drugim tudi kot najbolj skromnega med vsemi. Pa čeprav je resnica glede na vložena sredstva v kampanjo nasprotna.