Je res vse dovoljeno?

"Eurotest pri analizi slovenskih gradbišč na avtocesti Ljubljana-Koper pri Vrhniki ni upošteval nacionalnih predpisov s področja označevanja in zavarovanja del na cestah."
Predsednik uprave Darsa Rajko Siročič, v izjavi za STA, 26. septembra 2007

"V Iranu nimamo homoseksualcev. V Iranu ni tega fenomena."
Iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad, 26. septembra 2007

Je v vseh državah korupcija? Ni. Ni namreč malo držav, kjer tega fenomena, kot bi se izrazil Ahmadinedžad, ne poznajo. Njihovi zakoni namreč ne opredeljujejo nobenega kaznivega dejanja korupcije. In tako korupcije ni. Tudi to je eden od načinov reševanja tega fenomena.

Vendar pa tovrstnih reševanj fenomenov ne vidimo le na tujem. Mar je Siročičeva izjava, da mednarodna primerjava ni upoštevala slovenskih predpisov s področja označevanja in zavarovanja del na cestah, drugačna, je povedal kaj drugega? Če bi avtorji evropske raziskave upoštevali slovenske standarde, bi ugotovili, da so pri nas gradbišča na avtocestah dobro zavarovana. Ker so upoštevali evropske standarde, so napačno ugotovili, da so nevarna.

Siročiča izpostavljamo namenoma - ne le zato, ker je na enem izmed slabo zavarovanih Darsovih gradbišč, ki poleg tega ni imelo urejene dokumentacije in dovoljenj, prišlo do najhujše prometne nesreče letos. Ampak tudi zato, ker se je v slovenskem političnem prostoru in v vseh institucijah, ki kakorkoli predstavljajo oblast in državo, razpasla nenavadna navada, da se vsak najmanjši glas kritike nemudoma potolče in poskuša diskvalificirati. Ko šolski sindikat izpostavi problematične točke šolske zakonodaje, minister Milan Zver ne skliče vseh partnerjev s področja šolstva in začne usklajevanj, da bi prišel do čim bolj usklajenega predloga, ampak je njegova prva naloga diskreditacija vidnih predstavnikov sindikata. Enkrat za to poskrbi sam, drugič pa njegov strankarski kolega Branko Grims (seveda). In ko istemu Branku Grimsu poslanec Slavko Gaber iz vladnih dokumentov citira, kako se bodo gibala sredstva za šolstvo, Grims tudi vladne dokumente razglasi za neverodostojne ter izjavi, da ima zagotovilo predsednika vlade, da se bodo sredstva za šolstvo povečevala. Seveda - ni važno, kaj pravi zakon, važno je, kaj pravi predsednik vlade.

In ko vrhunski pravniki v mnenju zapišejo, da sta tožilstvo in policija ravnala v nasprotju z zakonodajo, si generalna državna tožilka Barbara Brezigar rezervira minuto na nacionalni televiziji, da lahko pove, da so mnenja pravnikov ničvredna in da jim ne dovoli ocenjevati njenega dela. Ko ekonomisti pol leta opozarjajo, da začenja inflacija naraščati, jih vladni možje, vključno s predsednikom vlade, iz tedna v teden hitijo razglašati za politično motivirane osebke, namesto da bi že ob njihovih prvih opozorilih začeli pripravljati ukrepe. Ko se spet ob drugi priložnosti povežejo ustvarjalci s področja filma in kot v en glas govorijo ministru Simonitiju, naj se neha izživljati nad slovenskim filmom, jih ministrova ekipa seveda razglasi za nesposobne. Je potem mar presenetljivo, da se zdi še direktorju Darsa tako samoumevno, da razglasi mednarodno raziskavo za neverodostojno? Je sploh kdo, ki se ne strinja z odločitvijo vladnih inštitucij, lahko verostojen? Ima lahko sploh kdo drug morda kdaj celo prav?

Ne dvomimo, da bo takšen tudi odziv ministra za okolje in prostor Janeza Podobnika na razkritje, da je prav on tisti, ki je kot minister popustil investitorjem in vladi predlagal v sprejem uredbo, ki je Zdravilišču Laško dovolila gradnjo novega centra ob Savinji. Pa ne tik ob reki, ampak kar sedem metrov v reko, pa čeprav zakonodaja prepoveduje vse tovrstne gradnje. Vse pristojne inštitucije so bile proti, vsi so vedeli, da bo prišlo do poplav. Minister in vlada pa se nista dala zaustaviti. A kaj je najhuje? Da danes ta ista vlada napoveduje, da bo iz javnih sredstev krila škodo, ki jo je utrpel investitor. Primer je popolnoma jasen - tako kot je bila jasna mednarodna primerjava varnosti gradbišč na avtocestah. In kakšen bo odgovor?