Natlačen, Rožman, Bernik

V Sloveniji se opisi druge svetovne vojne radi začenjajo z letom 1941, saj se s tem preprosto izbriše dogajanje, ki se je dejansko začelo že v tridesetih letih prejšnjega stoletja. A ravno to je pomembno. V dvajsetih letih je bila takratna Slovenska ljudska stranka pod vodstvom Janeza Evangelista Kreka napredna stranka, v Ljubljani je leta 1922 na volitvah celo nastopila skupaj s komunisti in zmagala, katoliška cerkev pod vodstvom škofa Jegliča pa zmerna. V tridesetih je nato prišlo do obrata - vodilni politiki ljudske stranke so se oddaljili od boja za slovensko avtonomijo in se vse bolj približevali v Evropi vzpenjajoči se nacistično-fašistični ideologiji. Razmere so se še bolj zaostrile ob španski državljanski vojni, vzponu katoliške akcije, ki je v vsem videla boljševizem. Stanje je bilo resno. O njem dovolj pove podatek, da je že leta 1937 škof Gregorij Rožman, ki je nasledil škofa Jegliča, ekskomuniciral Edvarda Kocbeka zaradi njegovih stališč. Predvojna slovenska oblast se je takrat skupaj s cerkvijo postopoma približevala konceptu, ki je prihajal iz sosednje Italije in Nemčije.

Kaj vse se je dogajalo v Nemčiji in Italiji, pa je bilo znano tudi Slovencem in slovenski oblasti. Preganjanje Židov se je ne nazadnje začelo že leta 1935, že leta 1938 je bila Nemčiji priključena Avstrija, kmalu zatem sudetska območja Češkoslovaške, nato marca leta 1939 celotna Češkoslovaška, septembra tega leta je sledil napad na Poljsko. Leto 1941 je bilo takrat še zelo daleč.

V tej situaciji sta slovenska oblast in tudi slovenska cerkev pač izbirali, na katerega od nastajajočih polov Evrope se bosta postavili. In odločili sta se za sodelovanje s fašisti in nacisti. Takrat je bila to pač zmagovita stran, ni se zdelo, da se jih da ustaviti. Slovenski oblastniki niso bili osamljeni. Leta 1933 je na primer na Norveškem pod vtisom dogajanja v Nemčiji nastala fašistična stranka Nasjonal Samling, ki jo je vodil Vidkun Quisling. Ko je Nemčija leta 1940 zasedla Norveško, je postal predsednik marionetne vlade. Tudi francoski predsednik vlade Philippe Pétain je vzpostavil kolaboracionistični režim.

Nekaj podobnega se je zgodilo v Sloveniji: takratna oblast pa tudi cerkev sta se odločili za sodelovanje z okupatorjem. Ban Natlačen se je 11. aprila 1941 sam obrnil na Nemce, naj zasedejo Slovenijo in jo naredijo za nekakšen protektorat. In ko so Nemci in Italijani prišli, so z njimi sodelovali. Že dober teden po fašistični zasedbi Ljubljane in nacistični zasedbi Gorenjske ter Dolenjske ob Savi se je škof Rožman sestal z ljubljanskim komisarjem Emiliom Graziolijem, julija 1941 pa mu namenil slavospev v Škofijskem listu.

Danes nihče ne more trditi, da Rožman, Natlačen in drugi niso vedeli, kaj delajo in v kaj se spuščajo. In še nekaj: do kolaboracije ni prišlo zaradi morebitnega pritiska Osvobodilne fronte ali pa komunistov. Že datumi se ne ujemajo - do približevanja fašizmu je namreč prišlo že veliko pred nastankom OF, komunisti pa so navsezadnje postali dejavni šele po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo.

Seveda je del prebivalstva temu ravnanju slovenskega političnega in cerkvenega vodstva sledil. Nekateri sodelovalci okupatorja preprosto zato, ker so računali na zmago okupatorjev. Del prebivalstva pa je na stran domobrancev stopil iz veliko bolj banalnih in zato tudi bolečih razlogov: ker je sledil mnenjskim voditeljem, med drugim tudi duhovnikom (nedvomno manjšini), ki so bili v tistem času za pomembni del populacije moralne avtoritete. Ne samo to - cerkev je bila glavni medij v državi.

Nobenega dvoma ni - tudi partizanstvo, ne le povojni režim - ima krvave roke. Kdor danes poskuša novo ločnico narediti med revolucijo in partizanstvom, seveda spet dela lažno mejo, tako kot tisti, ki delijo svet le na kolaborante in partizane. Tudi partizani niso brez krivde, predvsem VOS, ki je izvajal likvidacije že med vojno samo. In seveda so tudi te likvidacije povzročile, da se je katoliška akcija še toliko bolj približala okupatorju - pa čeprav je bilo ravnanje partizanov v veliki meri posledica preteklih zločinov nasprotne strani. In res je - lahko razpravljamo o zločinih, lahko razpravljamo o zločinskih dejanjih, umorih, ne moremo pa o tem, kdo je bil kvizling in sodelavec okupatorja. Kdor je nastopal na tečajih Gestapa, je bil njegov sodelavec. Kdor je prisegal nacistom, je bil nacistični sodelavec. Kdor je deloval v domobranskih enotah, je bil del okupatorske oblasti. Pa ne govorimo, da je krivda enaka pri vseh, da je odgovornost zadnjega vojaka enaka odgovornosti Natlačna, Rupnika in Rožmana. Ni.

Zakaj je treba drugi svetovni vojni ob vsakem spomeniku, ki ga postavijo sodelavcu okupatorja, in ob vsaki obnovi sodnega procesa zoper kolaboranta, še leta 2007 nameniti pomembno pozornost? Ker tisti, ki želijo reinterpretirati zgodovinska dejstva, tega ne počnejo zaradi preteklosti, ampak zaradi prihodnosti.