Zadnji krog

Dan po prvem krogu predsedniških volitev je predsednik vlade Janez Janša dejal, da je bilo "v zadnjih tednih volilne kampanje s strani različnih centrov vpliva iz ozadij v politični prostor lansiranih nekaj tem, ki so zagotovo oblikovale v širšem smislu ozračje v času kampanje in tudi vplivale na rezultat". Pri tem je izpostavil kot enega od nenavadnih naključij odločitev sodišča o razveljavitvi obsodbe škofa Rožmana. "O tem se je govorilo vse od leta 1990 in ravno v času predsedniške kampanje leta 2007 je prišla v javnost ta odločitev." V javnosti je bila ta izjava dojeta kot poskus racionalizacije poraza Lojzeta Peterleta v prvem krogu, ko je kot favorit zbral le dobro četrtino vseh glasov. Ne nazadnje je bilo tudi medijsko prevečkrat izpostavljeno, da do razveljavitve obsodbe sploh ne bi moglo priti, če ne bi prav vlada leta 2005 s spremembo zakona omogočila obravnave primera Rožman.

A pet dni pozneje je prišel v javnost dokument, ki naj bi dokazoval, da je Milan Kučan kot predsednik republike leta 2001 Vatikanu predlagal preselitev posmrtnih ostankov škofa Rožmana. Kaj ima ta dokument z odločitvijo vrhovnega sodišča in volitvami predsednika republike? Gre za kar "zahtevno" teorijo zarote. Šla naj bi nekako takole: Milan Kučan je poskušal pripraviti Vatikan, da bi izrazil željo, da se Rožmanovi posmrtni ostanki preselijo v Slovenijo, s čimer bi obudil ideološke razprave, a Vatikan temu zlokobnemu načrtu ni nasedel. Z drugimi besedami: pismo naj bi dokazovalo, da se z vprašanjem krivde škofa Rožmana v Sloveniji desni politični pol ne ukvarja, ampak so to le manevri levice. In kar Kučanu ni uspelo takrat, je "centrom vpliva iz ozadja" uspelo pred prvim krogom volitev predsednika republike leta 2007. Zakaj vse skupaj? Da bi se moral Lojze Peterle kot skupni kandidat opredeljevati do slovenske zgodovine in da bi se pokazala Peterletova posebno vez z rimskokatoliško cerkvijo.

A poglejmo na zadevo iz drugega zornega kota. Kot dokaz zarote nam je predstavljena korespondenca med Milanom Kučanom in nekdanjim državnim tajnikom Svetega sedeža Angelom Sodanom. Kučan omenjene korespondence ni dal v javnost - nobenega interesa nima. Kdo jo je torej dal v javnost? Lahko je prišla le iz Vatikana oziroma predstavnikov slovenske RKC, ki so bili takrat na visokih položajih v Sloveniji in jim je bila dostopna tudi korespondenca med Slovenijo in Svetim sedežem. A če je bil namen relativizirati primer Rožman in ga predstaviti kot komplot temnih sil - in delno je manever zagotovo uspel -, so tisti, ki so dokument priskrbeli, hkrati razkrili, da jim je v času kampanje pripravljena na pomoč priskočiti prav rimskokatoliška cerkev s svojimi vatikanskimi arhivi. Mar niso želeli dokazati nasprotnega?

Kdor vidi svet kot zaroto, pa zarote tudi kuje. Navkljub dejstvu, da se izbrisani pojavijo v vsakem mednarodnem poročilu o stanju človekovih pravic v Sloveniji in da so evropski politiki slovenske diplomate že večkrat opozorili, da bi bilo tudi za unijo slabo, če bi se v času slovenskega predsedovanja pojavili očitki, da predsedujoča država krši človekove pravice z razlikovanjem ljudi glede na nacionalno pripadnost, vlada doslej ni pokazala resnega namena, da ta problem uredi. In če bi bil njen namen danes iskren, bi še pred objavo predloga poiskala vsaj osnovno soglasje v koaliciji in partnerstvu. Vendar tega ni storila, temveč je zakon preprosto sprejela - pa čeprav potrebuje v državnem zboru dvotretjinsko večino. Če bi šlo le za poskus, da pomiri evropske politike in pokaže dobre namene, bi ga sprejela šele po predsedniških volitvah. Vendar tega ni storila. Zato je verjetno, da je ustavni zakon o izbrisanih vlada sprejela v tem trenutku zato, da bi ga postavila med pomembna vprašanja v zadnjem tednu volilne kampanje.

Dejstva, da so se izbrisani nenadoma znašli sredi predvolilne kampanje, ne gre podcenjevati - pa čeprav je temo tako evidentno v središče postavila vlada. Nobenega dvoma namreč ni: vprašanje izbrisanih slovensko javnost razdvaja, nacionalnega konsenza o tem, da je bila to napaka in krivica, ni. In nobenega dvoma tudi ni, da se bo Peterletov protikandidat Danilo Türk, ki mu danes javnomnenjske volitve nakazujejo lahko zmago, znašel v težavnem položaju, saj tudi med njegovimi volivci ni konsenza glede izbrisanih. Preveč so različni.

Lahko Türk zaradi izbrisanih celo izgubi volitve? Če bo poskušal mehčati vprašanje izbrisanih, se lahko zameri delu volivcev, ki človekove pravice vidi kot elementarno vprašanje. Če bo trdo branil pravice izbrisanih, lahko odvrne volivce, ki ga nameravajo podpreti zaradi nasprotovanja Peterletu. V resnici odgovor ni preprost - ne gre namreč pozabiti, da je leta 2004 na referendumu o tehničnem zakonu o izbrisanih od 510.835 volivcev, ki so se ga udeležili, kar 483.657 oziroma skoraj 95 odstotkov glasovalo proti njegovi uveljavitvi.

Vlada je z odločitvijo, da v tem tednu sprejme ustavni zakon o izbrisanih, posegla v volilno kampanjo. A na test je dala zrelost volivcev. Jih podcenjuje ali pozna?