Protidržavni dejavniki

Janez Janša nas je ta teden presenetil. Nas je res? V njegovem ravnanju ni nič presenetljivega. Drugače povedano: Janša je tokrat reagiral tako kot vedno. In državljani smo v resnici lahko presenečeni le toliko kot žena, ki ji mož vsako leto za obletnico ali rojstni dan prinese svilen šal. Da ne bo nesporazuma: dejansko je presenečena vsakič znova. Pa ne nad šalom, ampak nad moževo predvidljivostjo, celo stanovitostjo.

Vendar predvidljivost reakcije ne pomeni, da Janše ne gre jemati resno. S tem ne mislimo, da je treba resno vzeti njegovo grožnjo, da je pripravljen zapustiti položaj premiera in se domnevno umakniti v opozicijo. Resno gre jemati situacijo, v kateri se je s torkom znašla Slovenija. Janez Janša politične poraze namreč vedno znova rešuje z ustvarjanjem izrednih razmer, občutka, da je v državi vse narobe. Zakaj že? Kaj pa se je takega zgodilo to nedeljo? V resnici nič nenavadnega. V nedeljo je dobila Slovenija tretjega predsednika, umirjeno in uglajeno osebo, ki je dobila izredno veliko podporo volivcev. Drži, kandidat vladnih strank ni dobil tolikšne podpore. A tako pač je v demokraciji. Nobenega dvoma ni, da se vladni možje niso počutili najbolje, saj so - pravilno - razumeli sporočilo volivcev tudi kot kritiko svojega dosedanjega dela.

Dva dni pozneje pa so postali rezultati volitev in volitve kot praznik demokracije nekaj preteklega - in tudi obrobnega. Ker je v tej državi pač mož, ki rezultatov volitev ne priznava. Formalno jih priznava, kot demokracijo formalno priznava. Se spomnite razprav o formalni in vsebinski demokraciji? Kdo je že pred leti govoril, da imamo v Sloveniji formalno demokracijo, da pa vsebinske demokracije ni? A rezultata volitev Janša ni priznal kot plod suverene odločitve državljanov, volivcev. Ne, volitve so zrežirale velike in mračne sile, pravi. Če ne bi bilo zarote, v kateri sodelujejo opozicija, mediji, centri moči iz ozadja, bi bil rezultat volitev drugačen, sporoča slovenski predsednik vlade. Volivci se niso suvereno odločali, ampak so bili zavedeni.

Janša v zadnjih dneh izpostavlja domnevno okrnjeni ugled Slovenije v tujini. Obtožuje novinarje, ki so podpisali peticijo zoper cenzuro in o razmerah obvestili zainteresirano javnost, da so škodovali ugledu države. Čeprav Janša ve, da so po samorazkritju Andrijane Starina Kosem vsi dokazi o njegovem vmešanju v medije že mesece javni, obtožuje novinarje, da so ravnali škodljivo, ker so tudi sami o tem spregovorili. Še huje: v trenutku, ko obtožuje opozicijo in medije škodovanja ugledu države, sam zgolj formalno priznava rezultate volitev. Mar ni za ugled države to nepriznavanje volje volivcev s strani predsednika vlade neprimerno bolj škodljivo?

Za ravnanje slovenske vlade tujina ni izvedela iz peticije novinarjev. V Sloveniji je veliko predstavnikov tujih držav, ki lahko vsak dan opazujejo ravnanje vlade, opozicije in medijev. Slovenija je transparentna država. A kot Janša podcenjuje volivce, ki jih po njegovem lahko usmerjajo centri iz ozadja, tako podcenjuje tudi tujino.

Vedno, kadar se je Janša kot politik znašel v stiski, je poskušal ustvariti občutek izrednih razmer, ki je na koncu prodrl v vse pore družbe. To ni normalna situacija, ampak izredna in tudi škodljiva. Ko so začeli v javnost prihajati podatki o prodaji orožja in nenavadnem gotovinskem poslovanju ministrstva za obrambo pod njegovim vodstvom, je Janša na mariborskem letališču "odkril" domnevno Kučanovo orožje. Ko je začelo prihajati na dan, da znotraj ministrstva za obrambo deluje paralelna obveščevalna služba, se je zgodila Depala vas. In ko je bilo leta 2000 jasno, da sta z Bajukom zapravila priložnost, da bi se izkazala kot kompetentna voditelja, je vlada na njegov predlog izglasovala sklep, da se na mejo s Hrvaško pošljejo posebne enote policije, ob tem pa je politični prostor v veliki meri paraliziral z domnevno spornostjo volilnega sistema, ki ga je vlada neuspešno poskušala spodbijati pred Beneško komisijo. Z malo pretiravanja: da bi zakril svoje notranjepolitične težave, Janša ne more tako kot Bush napasti Iraka, prav tako ne more napasti na primer sosednje Hrvaške. Edina država, ki jo lahko v politični stiski napade, je Slovenija. Seveda ne govorimo o vojaškem napadu. Temveč o tem, da z ustvarjanjem občutka krize v javnosti povzroči razmere, kjer bo vsako besedo, vsako potezo mogoče predstavljati kot napad na vlado in destabiliziranje države. Za to namreč gre. Janša poskuša, skupaj s koalicijskimi partnerji, pravico do kritike spremeniti v nekakšno revolucionarno in protidržavno ravnanje. Vsebina ni pomembna, ta je le izgovor za napad na vlado. In kdor napada vlado - ta napada državo.