Čas za desnico

"Danes zvečer so se v nekaterih elektronskih medijih pojavile zavajajoče informacije, da naj bi nekdanji minister in današnji poslanec Nove Slovenije mag. Janez Drobnič prestopil k Slovenski ljudski stranki (SLS). Mag. Janez Drobnič odločno zavrača omenjene trditve in pravi: Te trditve so neresnične!"
Tiskovni predstavnik NSi Matej Tonin, v sporočilu medijem, v sredo, 21. novembra 2007

Nobenega dvoma ni, da trditve nekaterih elektronskih medijev, da naj bi poslanec Nove Slovenije Janez Drobnič prestopil k Slovenski ljudski stranki, niso točne. Nobenega dvoma pa tudi ni, da se lahko v prihodnjih tednih in mesecih v točne spremenijo. Slednjega ne trdimo zato, ker bi poznali načrte bivšega ministra. Nič ne vemo o njegovih načrtih, javnost pozna le njegov kritični odnos do vodstva Nove Slovenije in tudi do vlade - ki je nedvomno med drugim tudi posledica njegove predčasne razrešitve z mesta ministra.

Zakaj potem sploh izpostavljamo sporočilo Mateja Tonina? Zato ker se je po predsedniških volitvah in volitvah novega vodstva Slovenske ljudske stranke na desnem polu slovenskega političnega spektra začelo tisto vretje, ki ga je levica doživela po porazu na parlamentarnih volitvah. Kakorkoli namreč obračamo: levica se je razporedila po treh političnih strankah, vse pa se v tem trenutku že pripravljajo na volitve leta 2008. V drugem krogu predsedniških volitev ter ob zadnjih dogodkih pa so tudi že pokazale, da so najtrše in najbolj nerešljive medsebojne zadrege že prešle.

A zakaj bi se nekaj podobnega moralo zgoditi tudi na desnem polu? Iz preprostega razloga. V treh letih sta tako SLS kot NSi zaradi vseobladujočega značaja največje stranke koalicije in njenega vodje - kar je v veliki meri tudi normalno in se zgodi vedno - postali manj prepoznavni in tudi šibkejši. Vladanje pa je načelo tudi enotnost v največji stranki.

V SLS so se spremembe že začele: dovolj močan znak je izvolitev novega predsednika in umik dosedanjega. V resnici ni pomembno, kako je prišlo do dogovora med Bojanom Šrotom in Janezom Podobnikom, da se slednji umakne in s tem omogoči nekonfliktno reformiranje stranke. Dejstvo je, da SLS z novim predsednikom, ki ni obremenjen z vsemi preteklimi dejanji Janeza in Marjana Podobnika, postaja potencialna alternativa najmočnejši stranki konservativnega pola. Dejstvo tudi je - pa čeprav tega morda ankete javnega mnenja še ne zaznavajo -, da bo postala prenovljena SLS lahko privlačna tudi za tiste sredinske volivce, ki so leta 2004 zapustili LDS ter volili SDS, danes pa kot alternativo vidijo predvsem SD Boruta Pahorja.

V NSi je nezadovoljstvo širšega vodstva s predsednikom stranke Andrejem Bajukom prisotno že nekaj let. V stranki pa doslej še niso našli resne alternative dosedanjemu predsedniku. Vendar pa to ne pomeni, da to ni permanentno vprašanje, s katerim se v stranki ukvarjajo. Drobnič, ki sicer zanika odhod v SLS, na primer javno govori o nujnosti nastanka nove politične stranke na desni.

A vprašanja o svoji politični prihodnosti si zagotovo ne postavljajo samo v SLS in NSi. Tudi za največjo politično stranko SDS je značilno močno nezadovoljstvo dela poslancev in vidnejših predstavnikov stranke. Zakaj nekateri poslanci SDS, ki so bili včasih v ospredju te stranke, nikoli več ne nastopajo? Za nekatere je znano, da so v nemilosti predsednika stranke. Mar ni logično, glede na to, da gre za profesionalne politike, ki jim politika ne nazadnje pomeni poklic, od katerega živijo, da se eno leto pred volitvami ozirajo po morebitnih političnih alternativah?

Seveda v tednu, ko je predsednik vlade zahteval glasovanje o zaupnici vladi, koalicija pa se je izkazala brez manjkajočega glasu, morebitni prestopi poslancev v druge stranke delujejo malce nerealno. Pa bi bilo to tako nemogoče tudi v primeru, če se premier ne bi odločil zagroziti z odstopom? Nobenega dvoma ni, da bi se brez tega posega na desnem polu vnela močna, morda tudi javna razprava o tem, da smer, ki jo je vsem koalicijskim strankam določil Janša, mogoče ni prava. In ne bi bilo presenetljivo, če bi se tovrstna razprava v neki točki prelomila tudi s prestopom kakšnega poslanca. Ne pravimo, da je ta poslanec Drobnič.

Janša namreč s svojim manevrom ni uspel zgolj zminimalizirati sporočilnosti rezultata predsedniških volitev ter v ozadje potisniti delavskih demonstracij - uspelo mu je tudi zrelativizirati domnevni nov začetek SLS in pomen izvolitve novega predsednika. Kaj pa je bilo glavno vprašanje, na katero je moral Šrot odgovarjati po izvolitvi? Ali bo SLS podprla vlado. Vprašanje, ali se bo SLS poskušala volivcem predstaviti kot alternativa SDS, je ostalo ob strani.

Vendar pa to ne pomeni, da pred volitvami ne bo prišlo do prestrukturiranja na desnem političnem polu. Zadnji dogodki so to dogajanje zgolj prestavili za nekaj časa.