Za Janšo, proti Janši

"Pričakoval sem, da se boš na popolne laži in politično nekorektnost nemudoma odzval. Predsednik vlade je z napovedjo politično ideološkega boja proti posameznim gospodarskim družbam prekoračil ustavna pooblastila in si prilašča pristojnosti organov pregona in pravosodja. Vodja opozicije bi to moral jasno in glasno povedati. Tvojega odziva ni bilo."
Boško Šrot, predsednik uprave Pivovarne Laško, v pismu Borutu Pahorju, 27. novembra 2007

Stvari v Sloveniji niso enoznačne, pa čeprav se nekateri trudijo, da bi jih kot takšne prikazali. Morda je bil v zadnjih dneh v tej značilni drži še najbolj izpostavljen prav predsednik vlade Janez Janša. Namreč: s tajkuni ni nič narobe, dokler so "naši". Tajkuni so problem šele v tistem trenutku, ko niso "naši" ali, kako je to sploh mogoče, so proti "nam". Vmešavanje v medije ni problem, dokler se "mi" mešamo. Če "mi" postavimo za predsednika nadzornega sveta člana "naše" stranke, je to normalno.

A isto velja za Boška Šrota, predsednika uprave Pivovarne Laško. Kdo pa je tisti lastnik Dela, ki je v zameno za delnice Mercatorja vladi "posodil" Delo? Je res problem samo tisti, ki se je odločil, da Delo vzame v najem (plača pa s podcenjenimi delnicami Mercatorja), ali tudi tisti, ki je bil to pripravljen storiti (ker je v zameno dobil podcenjene delnice Mercatorja)?

Janez Janša je v teh dneh napovedal velik boj zoper, kot je to sam poimenoval, tajkunsko-politične povezave. Kdor spremlja delovanje Janeza Janše v vseh letih po prvih demokratičnih volitvah, lahko že danes ve, da bo v naslednjih mesecih prišlo do kakšne odmevne aretacije ali pa vsaj preiskave. A tu nastane problem. Zakaj že doslej organi pregona, odvisni ali neodvisni, tega niso počeli? Normalno bi bilo, da to delajo neodvisno od tega, ali se je predsednik vlade skregal z, na primer, že omenjenim Boškom Šrotom.

Vlada se je leto dni po sprejemu zakona o prevzemih, ki je brez omejitev omogočil menedžerske odkupe podjetij z zastavo delnic kupljenega podjetja, odločila vnesti v zakon drobno določilo, ki to prepoveduje. Nikakor ne želimo reči, da so menedžerski nakupi sami po sebi sporni - velik del že izpeljanih nima na sebi nobene tančice dvoma. Še več: velik del menedžerskih odkupov je bil izpeljan le zato, da so se v podjetij nehali ukvarjati s potencialnimi grožnjami, ki so prihajale s strani vlade in z njo posredno in neposredno povezanih družb in skladov. Dve leti so se v vseh velikih družbah ukvarjali predvsem s tem, kako se zaščititi pred morebitnim prihodom vladnih mož. V nemalo podjetjih niso imeli te možnosti in prišlo je do razrešitev, še pogosteje pa do odstopov iz osebnih razlogov. In dejstvo je, da je to pognalo pomemben del slovenskih menedžerjev v konsolidacijo lastništva in v menedžerske nakupe.

Nobenega dvoma ni, da so se tudi v Merkurju za menedžerski odkup podjetja odločili, da bi podjetje zaščitili pred tovrstnimi grožnjami. Mar niso iz vlade ves čas prihajale informacije, da bo vlada poskušala razbiti tako imenovani gorenjski trojček? In odziv vodstva Merkurja je bil zato edini logičen. Vendar pa to ne pomeni, da je zato izbrani način privatizacije podjetja sprejemljiv. Če so bili doslej menedžerski nakupi izpeljani tako, da je podjetje v lasti zaposlenih (med njimi so bili večina vodilni menedžerji) na podlagi zastave delnic kupilo podjetje, najeti krediti pa naj bi se poplačali iz predvidenih dobičkov družbe, se zdi Merkurjeva strategija drugačna. Podjetji Merkur in podjetje Merfin (v lasti menedžerjev in zaposlenih) naj bi se, če bo to potrebno, združili, s tem pa bodo dolgovi Merfina (za odplačilo delnic) prešli na združeno podjetje - ki bo potem odplačevalo tudi dolgove Merfina. To pomeni, da bodo vsi ostali delničarji Merkurja ostali brez dividend oziroma z nižjimi.

Zakaj navajamo omenjeni primer? Ker želimo izpostaviti dejstvo, da stvari niso enoznačne. Seveda ravna uprava Merkurja logično, ko poskuša dolgoročno zaščititi podjetje pred vmešavanjem politike. Vendar pa je izbrala sporen način. In dejstvo, da poskuša na dolgi rok zaščititi podjetje, ji ne daje legitimnosti za sporno izvedbo te zaščite. In tako ima tudi vlada na svoji strani vse argumente, da spremeni zakon o prevzemih. Vendar pa se je novo določbo odločila vpeljati šele takrat, ko je ugotovila, da "plen" ne bo njen. In to je sporno. Boško Šrot danes nasprotuje vladi, vendar pa zato ne more nastopati s položaja domnevne moralne avtoritete, ker je prav Pivovarna Laško na vse igre vlade pristajala, dokler so ji ustrezale. A vse, kar je pokazal Šrot, je, da se zdaj ne strinja več z Janšo. To pač ni dovolj.