Neodgovor kot odgovor

"Trenutna vlada je že izčrpala svoj program, zato ji ostane le še dobro opravljeno predsedovanje EU."
Karl Erjavec, predsednik DeSUS, 12. decembra 2007

Ni bil Karl Erjavec tisti, ki je z besedami, da je vlada izčrpala svoj program, javno objavil, da se je začela predvolilna kampanja. Prav tako to ni bil Borut Pahor, ki ga je stranka presenetljivo zgodaj in brez pravega razloga razglasila za svojega kandidata za mandatarja za sestavo vlade - brez pravega razloga zato, ker je to napovedal že takrat, ko se je odpovedal kandidaturi za predsednika republike. In predvolilna kampanja se ni začela z ustanavljanjem odborov v LDS, niti z združitvijo Zares in stranke AS.

Predvolilna kampanja se je začela dan po predsedniških volitvah, začel pa jo je predsednik vlade Janez Janša. Strategija ni presenetljiva, niti se ne razlikuje od vseh dosedanjih kampanj: z intenzivnostjo in produciranjem dogodkov - naj si gre za državne proslave, prodaje državnega premoženja ali pa izjave s stranko na prvi pogled nepovezanih organizacij - bo Janša skupaj s svojo stranko spet poskušal zasesti položaj dirigenta političnega prostora. To je namreč tisto, kar mu je uspelo že leta 2004 - da je bil namreč skupaj s svojimi političnimi sodelavci in zavezniki tisti, ki je diktiral tempo, raven in vsebino celotne politične razprave. Zdi se, da spet počasi zavzema ta položaj, saj je skoraj vse teme, o katerih poteka intenzivna razprava v javnosti, lansiral Janša. To velja za danes tako sprevrženo razpravo o medijih, za razpravo o menedžerskih nakupih podjetij, ki jih je dejansko povzročila in omogočila prav ta vlada ...

So v drugih političnih strankah, tako tistih, ki ciljajo na isto, konzervativno volilno telo - na primer v SLS -, kot v tistih na drugi strani političnega pola - torej SD, Zares in LDS, pripravljeni na tokratno ponovitev političnega vrtinca, v katerega namerava potegniti Janša celotno politiko? Se je temu vrtincu sploh mogoče izogniti? Bi morali odgovarjati bolj intenzivno, se upreti sicer predvidljivi igri? Se je tej igri sploh mogoče upreti? Je morda ignoranca napadov in grobosti, nezapletanje v razprave, v katerih je ob vsakem novem nastopu lansirana nova drobna laž, edini pameten in razumen odgovor? Ali je sploh treba odgovarjati na ponavljajoča se podtikanja in poskuse stigmatiziranja tako celih skupin ljudi kot posameznikov?

To je drža, ki jo je izbral Borut Pahor, zaradi česar je bil pogosto zasmehovan. A vendar se danes kaže, da je prav neodgovor, nereagiranje, lahko edini pravi odgovor. SDS v napadih na Pahorja postaja vse bolj groba - tako groba, da preprosto ne more nikogar več prepričati. Svojo taktiko je pripeljala do roba.

Enako velja za medije - napadi vladajočih na medije so danes že tako brezkompromisni, da jih ni več mogoče jemati resno. Nekaj podobnega se že danes dogaja tudi z mistificiranjem in stigmatiziranjem direktorjev - tako daleč je šla politika, da preprosto ne more več stopnjevati. Bili so grdi, še grši, najgrši, ostudni - a vsako stopnjevanje se nekje konča. Ne nazadnje: mar ne bo smešno in patetično, če bo čez nekaj tednov skupina kriminalistov ali tožilcev dejansko vstopila v kakšno izmed podjetij, ki jih danes kriminalizirajo ministri in poslanci vladajočih strank? Mar ni s svojimi napovedmi boja zoper vse, ki niso pripravljeni priznati vsemogočnega dirigenta, Janša odvzel kredibilnost prav tem sicer v osnovi še vedno strokovnim in neodvisnim institucijam? Vse, kar bodo storili v tem obdobju, ki ga zaznamuje zgodaj začeta in intenzivna predvolilna kampanja, bo razumljeno kot politično dirigirano - pa četudi morda v izhodišču ni bilo tako.

A morda gre danes tudi zato, da ljudje preprosto ne verjamejo temu, da je najmočnejši človek v državi v resnici tisti, zoper katerega so se vsi zarotili.